Plošče posluša Anamarija Šporčič – Janis.
Conchita – Conchita
Še pomnite, tovarišice, kako so se nam naježile prav vse dlake, ko je bradata kraljica evrovizijskih src pred letom in pol zlato zasijala na odru in s svojim impresivnim vokalom ter bondovsko balado Rise Like a Phoenix gladko pometla s konkurenco? Gospodična Wurst se ni odločila na hitro skupaj zmetati plošče priredb drugih div, temveč je ob pomoči celega bataljona tekstopiscev in glasbenih ustvarjalcev v letu dni pripravila svoj debitantski album. Rezultat pa na žalost ni bistveno drugačen. Himna združene in enakopravne Evrope tudi danes zveni tako čudovito, udarno in hkrati solze izvabljajoče kot tiste usodne noči na Danskem, zaradi česar bo bržkone pristala med zimzelenimi popevkami. Vendar pa preostanek plošče ne ponuja nobene častivredne tekmice. Album sicer postreže z žanrsko raznolikostjo (manjkati seveda ne smejo power balade in klišejski evropop, pa elektronske/plesne viže in podobne ziheraščine), vendar pa poslušalec močno pogreša bolj izrazito rdečo nit. Conchitinim vokalnim sposobnostim ne gre oporekati, se je pa kljub njenemu prepričljivemu nastopu in občasni sporočilni globini težko znebiti občutka, da smo vse skupaj že nekje slišali, in to v bolj domišljenih različicah.
Ocena: 3
Peaches – Rub
Kanadčanka Peaches nam je pred leti odzvanjala v ušesih predvsem po zaslugi kontroverznega komada Fuck The Pain Away in zloglasnega uvodnega »sucking on my titties like you wanted me«. Njeno dolgo kariero zaznamuje (metaforično in dobesedno) glasno ukvarjanje s spolom, spolno identiteto in izrazom, queer politikami ter feminizmom. Posledično so njeni komadi nekoč predstavljali pravo revolucijo in brco v jajca patriarhalni družbi in marsikdo (npr. dotičen gospod, ki se na smrt boji »teorije spola«, karkoli že to je) v Peaches še vedno vidi šokantno in pretirano vulgarno dečvo, pred katere kvarnimi vplivi je potrebno zaščititi naše otroke. V resnici pa se je realnost v zadnjih petnajstih letih verjetno spremenila bolj kot pa Peaches in njena glasba. Direkt-v-žilo besedila, kakršnih smo pri Peaches vajeni, bi bila v času pred pobegom zgoraj omenjenih tematik iz akademskih krogov v splošno javnost verjetno bolj efektivna, čeprav se med drugim ukvarjajo tudi z zelo sodobnimi problemi. Danes vsega vajeni mladeži se bodo nekatera med njimi bržkone zdela zgolj komična, spremljajoče plesno razbijanje in njega različice pa tudi ne pripomorejo bistveno k svežini umetničinih sporočil.
Ocena: 3
Mary Lambert – Heart on My Sleeve
Naslov debitantske plošče Mary Lambert bi bil težko bolj primeren. Punca je izvedla konkretno pomladansko čiščenje in na svojem prvem albumu opravila z vsemi mogočimi stigmami (od debelosti in spolne usmerjenosti do bipolarne motnje in še česa), s katerimi se potihoma spopada marsikdo izmed nas. Od drugih »brutalno iskrenih« izvajalcev se Mary Lambert razlikuje predvsem po tem, da se problematik s pomočjo glasbe loteva igrivo, mestoma celo norčavo, izvedba pa je kljub odsotnosti običajne pop pološčenosti doživeta in simpatična. Vsa ta nasprotja se lepo zlijejo in ustvarijo celoto, ki ponuja bogat skupek iztočnic za razmišljanje. Lambert se je pred plavanjem v glasbenih vodah ukvarjala s pisanjem poezije, kar je razvidno tudi iz čutnih besedil in njihove občasne prevlade nad glasbo na tej plošči, čeprav nekateri teksti bolj kot po kakovosti izstopajo po svoji neposrednosti. Vokal ni pretirano pretresljiv in tudi glasba bi bila v nekaterih primerih (recimo v uvodni pesmi Secrets) lahko bolje izkoriščena, je pa plošča brez dvoma osvežujoča in dobrodošla stvaritev mlade izvajalke.
Ocena: 3
Mika – No Place in Heaven
Prikupni čudak Mika je znan kot poskočna, živopisana in malček ekscentrična pop žverca, ki ustvarja temu primerno muziko. Njegov zadnji album je morda za spoznanje bolj »odrasel« oziroma kanček bolj »globok«, v biti pa se ne oddalji pretirano od pevčevega siceršnjega ustvarjanja. Tudi bolj resne tematike torej spremlja veseli kalejdoskop melodij, ki na trenutke ustvarja nekolikanj motečo in skorajda prisilno pozitivo. Poskočni, kodrasti libanonski Britanec nam v svojih besedilih rad pričara podobe ter pripoveduje zgodbe in tudi tokrat smo deležni njihove skoraj mjuziklovske uglasbitve (s ščepcem operne dramatičnosti in teatralnosti, se ve). Ob igrivih zvokih klavirja se tokrat na tapeti znajde vse od odraščanje mladega geja v katoliškem okolju, slepe zaljubljenosti in gejevske variacije na Cankarjevo mater (All that she wants are the stars and the moon / A son with a wife and a big living room) do vzornikov in vragsigavedi česa vse ne. Besedila se zdijo tokrat, razen redkih izjem, bolj domišljena in izpiljena, glasba pa tisti vuhosedni pop, s katerim je fante zaslovel. Juhej, Mika ga še vedno pošteno pihne.
Ocena: 4
