Geštalt terapevt, Kevin McCann: Kot gej moram vedno presojati okolje, ali je dovolj varno

»Star sem 45 let in se v javnosti še nikoli nisem sproščeno držal s partnerjem za roko.« -Panti Bliss

V ponedeljek, 26. februarja, smo v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v organizaciji Legebitre lahko prisluhnili_e strokovnjaku terapije geštalt, Kevinu McCannu (na fotografiji), ki je spregovoril o problematiki ponotranjene homofobije, ki prizadene vso družbo, a ima za psihično počutje ljudi, ki se identificiramo kot LGBT, še veliko bolj škodljive posledice.

Po McCannu je za LGBT-osebe ponotranjena homofobija sram pred samo_im sabo, ki izhaja iz sistemske homofobije. V javnem diskurzu smo LGBT-osebe bolj ali manj nevidne ali pa smo predstavljene na stereotipen in škodljiv način. Mnogo zgodb LGBT oseb je iz zgodovine popolnoma izbrisanih, ali pa so popačene. Zahteve po več so hitro utišane ali sploh ignorirane.

Ta kritični manko zdrave reprezentacije LGBT-oseb in z njimi povezanih vsebin ima uničujoče posledice na samopodobo ljudi, ki se identificiramo kot LGBT oz. svojo identiteto šele ugotavljamo. Počutimo se brez konteksta, izolirano in osamljeno, brez vidne skupnosti in vzorov, po katerih bi se lahko brez sramu ravnale_i.

Ta globok občutek nepripadnosti, napačnosti in razjedajočega sramu pri večini LGBT-oseb vodi v samodestruktivno obnašanje, ki se lahko izkazuje na različne načine: od neprestane kritičnosti do same_ega sabo in tesnobe do samopoškodovanja, zlorabe drog in poskusa samomora.

Ponotranjeno homofobijo nenehno podpihuje tudi sistemska homofobija: LGBT-osebe smo pravno gledano v mnogo državah drugorazredne_i državljani_ke, kar še dodatno ogroža naše psihično zdravje.

McCann je večino predavanja posvetil predvsem tistim malim stvarem, ki so za veliko večino LGBT-oseb normalizirane, a so v resnici izraz toksične ponotranjene homofobije. Geji in lezbijke se denimo ne bomo držali_e za roke v javnosti, kot je rekel Panti Bliss; ta skromni in popolnoma običajni izkaz intime, ki pri strejt ljudeh največkrat ni niti omembe vreden, je za nas dejansko lahko nevaren, saj nikoli ne vemo, kje prežijo k agresivnosti nagnjene homofobne osebe.

McCann je izpostavil tudi svojo osebno izkušnjo, kako mora kot gej vedno presojati svoje okolje: ali je dovolj varno zanj, da se obnaša tako, kot mu je prijetno, ali mora svojo telesno govorico prilagoditi tako, da bo izpadel »možato« in »strejt«? Ali lahko sproščeno spregovori o izletu, na katerega se je lani odpravil s svojim možem, ali mora spremeniti zaimke, da se bo slišal kot strejt? Po McCannu ta neprestani strah in nelagodnost vodi v trajno zabrazgotinjenje, ki ljudem otežuje življenje.

Spričo tega McCann raje kot o razkritju govori o prihodu domov, tj. prehodu skozi sram nazaj k sebi. Po njegovo je ključ do razgradnje ponotranjene homofobije in z njo povezane tesnobnosti in samodestruktivnosti avtentični odnos, v katerem lahko začutimo, da smo brezpogojno ljubljene_i in sprejeti_e.

Žal, je na predavanju zmanjkalo prostora in časa, da bi se o tem lahko konkretneje pogovorile_i, in morda bi več lahko tudi povedali_e o tem, kako je osebno politično. Toda vsekakor je McCann na iskren, čustven način spregovoril o izjemno pomembnem aspektu življenja LGBT-oseb, ki smo ga tako navajene_i, da včasih kar pozabimo, kako absolutno nesprejemljiv bi moral biti.

Na srečo je McCann zaljubljen v Slovenijo; pravi, da ga navdušujejo naši visoki moški in sladoled, ki se ga dobi v eni od ljubljanskih slaščičarn. Najbolj pa ceni našo odprto in aktivistično skupnost LGBT, zaradi katere se vedno znova z veseljem vrača in deli svoje znanje z nami. Tako se nam gotovo obeta še kakšna njegova bolj poglobljena delavnica o preseganju homofobije in sprejemanju same_ega sebe za boljšo kvaliteto življenja, ki si jo zaslužimo vsi_e. Se, upam, vidimo tam!

Zala Mojca Jerman Kuželički

Ostali prispevki: Uredništvo

Maja Lupša nominirana za Slovenko leta

Pri reviji Jana bodo tudi letos izbirali Slovenko leta, »pogumno, vztrajno, odločno,...
Preberi