Skupina petih sodnic_kov vrhovnega sodišča Indije je razsodila, da 157 let trajajoča prepoved homoseksualnih spolnih odnosov pomeni diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti in je zato neustavna
Težko pridobljenje pravice so običajno plod dolgoletnih prizadevanj organizacij in posameznic_kov. Pogosto pa so, predvsem v ciljni ravnini, odvisne tudi od peščice ljudi, ki so v pravem trenutku pripravljene_i tvegati in se podati v boj za svoje pravice in za pravice skupnosti. Legalizacija homoseksualnih odnosov v Indiji je skupek prizadevanj tako prvih, kot drugih.
Člen 377 indijskega kazenskega zakonika, ki se je ohranil še iz časov, ko je bila Indija britanska kolonija, je prepovedoval telesne odnose ”ki niso v skladu z naravnimi zakoni”. V praksi je to pomenilo prepoved oralnih in analnih spolnih odnosov, kar je najbolj prizadelo ravno istospolno usmerjene osebe. Člen tako ni kriminaliziral homoseksualnih zvez, pač pa seksualno dejanje med osebama istega spola. Aktivistke_i za človekove pravice so se desetletja borile_i za odpravo spornega člena.
Kljub temu, da je bilo izvajanje kazni po 377. členu precej redko, se je zakon pogosto uporabljal za to, da se je nad indijskimi LGBT-osebami izvajalo nasilje. Prispeval je k njihovi marginalizaciji, zaviral pa je tudi prizadevanja za boj proti nekaterim spolno prenosljivim okužbam, kot je hiv. Problem je namreč v tem, da 377. člen ne kriminalizira zgolj homoseksualnih odnosov, pač pa tudi tiste osebe, ki istospolno usmerjenim osebam delijo kondome. Ker naj bi jih s tem spodbujale_i k nedovoljenim odnosom, so aktiviste_ke, ki izvajajo hiv preventivo, pogosto aretirale_i.
Korak naprej, korak nazaj
Sporni člen je višje sodišče v Delhiju leta 2009 iz zakonika vendarle izbrisalo; odločilo je, da ni v skladu s pravicami do svobodnega življenja in enakopravne obravnave, o kateri govori indijska ustava. Omenjeni člen so spremenile_i tako, da je dekriminaliziral vsa konsenzualna spolna dejanja med osebama istega spola.
Štiri leta kasneje so člen, zaradi pritožb številnih političnih, verskih in civilnodružbenih skupin, ponovno zapisale_i v zakonik. Sodišče se je tokrat sklicevalo na podatek, da se ta člen zakonika uporablja zelo redko, zato naj tu ne bi mogle_i govoriti o kršitvi temeljnih človekovih pravic. Aktiviste_ke je novice šokirala, na milijone Indijk_cev pa je zaradi dela lastne identitete znova postalo kriminalk_cev, ki se jih lahko kaznuje z do desetimi leti zapora.
Pa vendarle korak naprej
Leta 2016 je kolesje sodstva zopet zagnalo pet aktivistk_ov: plesalec Navtej Singh Johar, novinar Sunil Mehra, restavrator Ritu Dalmia, ustanovitelj verige hotelov Aman Nath in podjetnica Ayesha Kapur. Ker so živele_i v stalnem strahu pred kaznijo, so se odločile_i ukrepati. Sprožile_i so peticijo za človekove pravice, s katero so leto kasneje stopile_i pred sodišče. Trdile_i so, da 377. člen krši načela, ki jih zagotavlja indijska ustava, kot so enakost pred zakonom, prepoved diskriminacije na podlagi religije, rase, kaste in spola ter svoboda govora in izražanja.
Avgusta 2017 je steklo sojenje, ki je prevpraševalo pomen zasebnosti. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da tudi pri prepovedi homoseksualnih odnosov govorimo o kršitvi temeljne pravice do zasebnosti, zato je pet sodnic_kov izglasovalo, da je bila odločitev iz leta 2013 napačna.
Vrhovni sodnik Dipak Mishra je v svoji odločitvi zapisal, da je spolna usmerjenost zgolj en izmed naravnih pojavov, vsakršno diskriminiranje na podlagi spolne usmerjenosti pa pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic. Ker je prepoved postala orožje za nadlegovanje skupnosti LGBT, je bil skranji čas za odpravo krivic: ”Socialna izključenost, osamljenost in kriza identitete so še vedno resničnost, s katero se soočajo posameznice_ki danes, in le, ko se bo vsak_a posameznica_ik osvobodil_a takšnih vezi, se bomo resnično lahko imenovale_i svobodna družba.”[1] Drugi sodnik, Indu Malhotra, je zapisal, da je zgodovina članicam_om skupnosti dolžna opravičilo zaradi tako pozne zagotovitve njihovih temeljnih pravic.
Odzivi na odločitev sodišča
Razglasitev odločitve je sprožila glasno odobravanja LGBT-množice, ki se je zbrala pred sodno palačo, da bi skupaj dočakala odločitev. Ritu Dalmia, eden od avtorjev peticije, je ob razsodbi povedal, da je postajal že precej cinična oseba, ki ni več verjela v pravni sistem. Odločitev sodišča mu je vrnila vero v delujočo demokracijo, kjer obstaja svobodna izbira, svoboda govora in človekove pravice.
Anand Grover, eden od odvetnikov, ki so vodili primer, je povedal, da je to zgodovinski dan: ”Prihodnost prinaša vključenost in možnost uresničevanja temeljnih pravic enakosti, zasebnosti in dostojanstva za vse.” [2]
Gopi Shankar Madurai, predstavnik ILGE za Azijsko regijo, je zapisal: ”S to odločitvijo bodo vsi v Indiji, ne zgolj LGBT-skupnost, končno živele_i brez strahu pred pregonom zaradi dvoumnega kolonialnega prava.”[3]
Ruth Baldacchino in Helen Kennedy, glavni_a sekratarki_ja mednarodne organizacije ILGA, sta podali_a skupno izjavo, v kateri sta zapisali_a, da je s tem dnem sramotnega prenašanja kolonialnega zakona končno konec. Želita si, da bi ta dogodek pomembno vplival tudi na druge dele sveta, kjer LGBT-skupnosti še vedno živijo pod zatirajočimi zakoni. ”Danes je višje sodišče potrdilo, jasno in glasno, da naša telesa, naše identitete in naša ljubezni niso kriminal,”[4] sta zapisali_a.
Indijski princ Manvendra Singh Gohil, ki je po poročanju nekaterih medijev prvi razkriti gej med princi na svetu, je dejal, da ta odločitev v Indijo vrača svobodo, ki je bila ljudem leta 1861 odvzeta: ”To je trenutek za praznovanje, saj je zmagala resnica.”[5]
V Indiji živi 1,3 milijarde ljudi, zato ta odločitev sodišča prinaša dekriminalizacijo največjega števila ljudi do sedaj. Sledi nadaljevanje boja za indijsko LGBT-skupnost, vključno z bojem za pravico do poroke in splošnega sprejetja v bolj konservativnih delih države.
_______________________________________
