Biti gej ali izgledati kot gej v Iraku lahko vodi v smrtno kazen. Koliko istospolno usmerjenih oseb so člani in članice njihovih družin ali milic umorili v konteksu t. i. »umorov iz časti«, je težko določiti. V preiskavi so pri BBC-ju odkrili, da so iraški represivni organi vpleteni v trajno, sistematično in organizirano nasilje zoper istospolno usmerjene osebe. Iraška vlada pa problema ne priznava.
Ko osebo zatiralci prepoznajo kot istospolno usmerjeno, se slednja v Iraku nima več kam skriti. Obstaja samo ena varna hiša, kjer so lahko hkrati nameščene tri osebe. Ostala zavetišča so bila izropana ali pa so jih oblasti zaprle.
V poročilu organizacije Human Rights Watch iz leta 2009 je zapisano, da je možno, da je bilo v Iraku od invazije vojske ZDA ubitih več sto gejev. Nekatere med njimi so umorili člani in članice lastnih družin (t. i. umori iz časti), večino pa so ubili pripadniki militantnih skupin. Iraška vlada trdi, da so milice razpustili, vendar geji, ki so spregovorili za BBC, trdijo, da so še vedno aktivne in nevarne.
Trdijo tudi, da se bojijo neštetih policijskih in vojaških kontrolnih točk, ki naj bi varovale prebivalke in prebivalce Bagdada. V Iraku si namreč lahko podnevi policist ponoči pa pripadnik milice. Zabrisane meje med pripadnostjo enim in drugim omogočajo vladi, da za umore krivi militantne skupine.
Združeni narodi menijo, da iraška vlada, ki jo podpirajo Zahodne države, krši mednarodne obveznosti. Nezmožnost vlade, da bi sodno preganjala nasilje nad istospolno usmerjenimi osebami, pa pomeni, da je država sostorilka pri zločinu.
Iraški minister za človekove pravice pravi, da ne more pomagati istospolno usmerjenim osebam, saj ta skupina v Iraku ni definirana kot manjšina. (Hitri tečaj iz človekovih pravic: Pomagaš jim lahko, ker so ljudje.) Dodaja, da so na ministrstvo za notranje zadeve posredovali več prijav zoper storilce pregonov in umorov. Slednje ministrstvo na prošnje BBC-ja ni odgovarjalo. Je pa predstavnik za medije iraškega premiera Nourija Malikija, ki je neposredno nadrejen notranjem ministrstvu, zanikal organizirano preganjanje gejev in dodal, da bi morali Iračani in Iračanke živeti svoja življenja na »normalen način«. (Kakšen je ta »normalen način«, BBC-ju ni uspelo izvedeti.).
Analitiki v BBC-jevem poročilu pravijo, da samo iraška konservativna in religiozna kultura ne more v celoti pojasniti razsežnosti preganjanja istospolno usmerjenih oseb. Radikalna šiitska islamistična skupina Hezbollah v Libanonu kaže določeno stopnjo strpnosti do istospolno usmerjenih oseb. V Iranu, kjer je istospolna usmerjenost nelegalna in pogosto kaznovana, tolerirajo podzemno gejevsko sceno. Celo v Savdski Arabiji geji niso izkusili preganjanja v takih razsežnostih kot v Iraku. (Ali pa to znajo bolje skriti kot iraška vlada.)
V času vladanja Sadama Huseina so istospolno usmerjene osebe uživale določeno stopnjo svoboščin in varnosti. Po invaziji, ki so jo vodile ZDA, so nekateri liberalno misleči Iračani in Iračanke pričakovali več svobode. Konservativne islamske sile, ki so dobile oblast, pa niso pripravljene tolerirati Zahodnih vrednot, ki vključujejo tudi odkrito istospolno usmerjenost. (Okupatorjem Iraka se zahvaljujemo, da so v Irak prinesli tovrstno demokracijo.)
