V ponedeljek, 28. maja zvečer je Café Open pokal po šivih. Zgodila se je namreč okrogla miza z naslovom “Kako sveta je sveta Rimokatoliška cerkev?”. S sociologinjo zaslužno profesorico dr. Maco Jogan (FDV), sociologom dr. Srečom Dragošem (FSD) in sociologom religije dr. Marjanom Smrketom (FDV) je moderator Mitja Blažič raziskoval odnos Rimskokatoliške cerkve do različnih emancipatornih gibanj. Za vse tiste, ki ste v ponedeljek ostali pred vrati Cafeja Open ali pa se okrogle mize sploh niste nameravali udeležiti, objavljamo kratek povzetek. S poudarkom na kratek, saj je bila več kot uro in pol trajajoča razprava nabita z informacijami, analizami, sklepi, mnenji in vprašanji.
Dr. Maca Jogan je predstavila svoje ugotovitve o najnovejšem valu rekatolizacije v Sloveniji, ki so zapisane tudi v članku v zadnji, 21. številki revije Narobe. Pri tem je poudarila, da je proces rekatolizacije odgovor na naraščajočo sekularizacijo v večini Evropskih držav po 2. svetovni vojni ne glede na tip družbeno-političnega sistema. V grobem je dr. Jogan skrbno načrtovani aktualni val rekatolizacije v Sloveniji razdelila na dve obdobji: obdobje priprav, ki je trajalo do 90-ih let prejšnjega stoletja, in aktivno obdobje, ki še traja.
Dr. Smrke se je v uvodni predstavitvi povedal, da statistične analize kažejo, da število obiskov cerkvenih obredij (maše, krsti, cerkvene poroke ipd.) upada, da pa narašča število različnih verskih skupnosti, delež nereligioznih oseb in neprakticirajočih vernih oseb.
Povedal je še, da so raziskave socialne distance v okviru European Values Study (evropska raziskava vrednot) pokazale, da verujoči izražajo večjo odbojnost kot neverujoči do sedmih družbenih skupin: pripadnikov in pripadnic nebele rase, muslimanov in muslimank, tujih delavcev in delavk, oseb z aidsom, homoseksualnih oseb, Judov in Judinj ter Romov in Rominj. Dodal je, da se je v vseh merjenjih od leta 1999 do 2008 socialna distanca verujočih krepila, predvsem do homoseksualnih oseb ter Romov in Rominj, ter da se pripadniki in pripadnice drugih krščanskih cerkva evropskega tipa pri tovrstnih merjenjih »odrežejo bistveno drugače«.
Dr. Dragoš je najprej predstavil enačbo, ki jo je leta 1905 v Katoliškem obzorniku zapisal Aleša Ušeničnik. Po tej enačbi je Sociologija enako Morala, slednja pa enako Religija, kar vodi do sklepa, da je Sociologija enako Religija. Vse te besede so zapisane z veliko začetnico, kar kaže na to, katera je prava sociologija in katera je prava religija. Prava religija je katoliška. Torej lahko življenje v družbi reguliramo le s katoliško vero, katere vrednote zapoveduje kler. Dodal je, da se katoliška vera enači s cerkvijo, ki pa se enači s klerom. Problem te enačbe je, da kritika klera pomeni kritiko vere. Po njegovem mnenju torej problem ni rekatolizacija kot svojevrsten proces, ampak način rekatolizacije, ki poteka od zgoraj (kler) navzdol.
Druga točka, ki jo je izpostavil, je dejstvo, da slovenski državni organi nikoli niso oblikovali strategije, v kateri bi razložili pomen ločitve verskih skupnosti od države. Njena odsotnost pa je omogočala in še omogoča monopol Rimokatoliške cerkve. Dr. Dargoš meni, da morajo Državni zbor in politične stranke oblikovati manjkajočo strategijo, da je torej poteza za razrešitev problema na strani države.
Tretja problematična točka pa je po dr. Dragošu financiranje samih verskih dejavnosti. Že leta 1901 je Janez Evangelist Krek zahteval dosledno ločitev cerkve od države, kar bi po njegovem pomenilo, da država ne bi smela na kakršen koli način financirati katoliške cerkve. Finančno avtonomije cerkve je Krek videl kot njeno krepitev. Tudi v primeru financiranja je poteza za razrešitev problema na strani države.
Okroglo mizo je snemala Socialna akademija. Objavo posnetka pričakujemo v kratkem.
Na fotografiji: dr. Marjan Smrke, dr. Maca Jogan in dr. Srečo Dragoš.
Mitja Blažič: In nomine deus (članek iz 21. številke revije Narobe) >>>
