25. londonski festival lezbičnega in gejevskega filma (31. marec – 6. april 2011) se je zgodil le nekaj dni po največjih demonstracijah v angleški zgodovini, ko se je zaradi »budget cuts« ali krčenja javnih sredstev, kar vključuje tudi zdravstvo in kulturo, na ulice pognalo več kot 250.000 ljudi.
Proračun festivala je bil letos prepolovljen in dolžina skrčena na samo en teden festivalskega dogajanja, kljub temu pa je bil event razprodan že dolgo pred uradnim začetkom. V britanskem filmskem institutu (BFI je njihova kinoteka) je bilo na ogled več kot 35 dolgometražnih filmov, na desetine kratkih, kakor tudi širok spekter možnosti za participacijo: delavnice za mlade filmarje, predavanja o zgodovini festivala, diskusije o prihodnosti queer kinematografije in tematski partiji vsako noč. Nespečnim so postregli z vročo mešanico queer burleske, komunističnega kempa in politične angažiranosti.
Med filmi velja izpostaviti predvsem serijo novih, medsebojno prepletenih produkcij, ki se ukvarjajo s sex-pozitivnim feminizmom. Ta filmska dela povežejo scene Pariza, Berlina, Barcelone in San Francisca v revolucionarno globalno feministično gibanje s queerovskimi elementi.
Mutantes je dokumentarni film, ki raziskuje tri desetletja pro-sex gibanja od njegovih začetkov v 80-ih v ZDA do novejših evropskih sobivanj in afer med Parizom in Berlinom. V filmu najdete Annie Sprinkle, mhm, tisto performerko, ki je v 90-ih poljubila svojo punco na odru CD in nas vrgla v mainstream. Tako rekoč v živo vidite tudi Michelle Tea, bivšo menhejterko in avtorico knjige Valencia, katero ste pred kratkim prebrale in uživale v mešanju sokov delavskega razreda. To je SF.
Decembra pa boste imele na našem lezbičnem in gejevskem filmskem festivalu možnost videti se, kaj se zgodi, ko se sedem radikalno osvobojenih punc odpravi s kombijem po Evropi, podkrepljenih z eksajting zvočno podlago bendov Le Tigre in Scream Club: Too Much Pussy! ali sex-pozitiven road movie o feminizmu, pornografiji, artu in izobraževanju. »Every time we fuck we win!« kričijo francozinje s seksi naglasom. Pripnite si pasove. Znebite se svoje punce. Kupite igračke. Kmalu bodo namreč v Ljubljani.
V tem kontekstu bi omenila se lezbični noir The Owls, izpod prstov že uveljavljene temnopolte ameriške režiserke Cheryl Dunye. Gre za eksperimentalni kolektivni projekt o staranju, politiki, rasi, želji in težavah s spolom… Drugače povedano: duh Butler se vedno straši naokrog.
Eksperimentalna post pornografija je bila široko dostopna tudi moškemu delu publike. Bruce LaBruce, star znanec ljubljanskega FGLF, vas bo še to zimo teroriziral s svojim zadnjim filmom
L. A. Zombie, v katerem odtujen zombi (francoski zvezdnik mainstream porna François Sagat) tava po ulicah Los Angelesa v iskanju trupel, ki jih potem dosledno pofuka nazaj v življenje.
Prav ta tip se znajde tudi v nostalgičnem filmu Man at Bath, ki na trenutke spominja na dokumentarec in se dogaja v enem izmed tistih pariških predmestij, kjer so potomci arabskih priseljencev nedolgo nazaj zažigali avtomobile v znak protesta nad neznosnimi življenjskimi pogoji. Melanholična ljubezenska zgodba med nabildanim francoskim igralcem (dvomim, da je kakšni strejtovski ženski lahko všeč) in mladim arabskim filmskim režiserjem se seli tudi v center kapitalizma, New York, kjer ob tresoči kameri nastopita še ‘Al Pacino’ in resnična Chiara Mastroianni, très belle … ZELO ZA.
Rosana Sancin
Tizerji
