Živahni švedski odštekanci po dvajsetih letih končujejo svojo plodovito in v bleščavo perje ovito kariero. Kljub očitnim vplivom sedemdesetih in temu primernemu okusu za modo pa The Ark niso zgolj relikvija nekega kratkotrajnega in skoraj pozabljenega obdobja rocka. Fantje so, nasprotno, glam rocku vdihnili novo življenje in mu s svojimi besedili dali poslanstvo, ki ga prej nikoli ni imel. Nase so prvič opozorili leta 2000 z zdaj že skorajda legendarnim komadom It Takes a Fool to Remain Sane in se tako za naslednje desetletje izstrelili med največje skandinavske zvezdnike, občasno pa s kakšnim hitom pokukali tudi izven mrzlih severnih dežel. Tako na primer leta 2007, ko so svojo državo s poskočno pesmijo The Worrying Kind zastopali na evrovizijskem odru in med obilje prsatih predstavnic vnesli malce osrebrene in operjene moške golote. The Ark so se vedno sprehajali nekje med živopisanim, pompoznim nordijskim popom in temačnimi vplivi bolj alternativnih rockerskih zvrsti, kar je rezultiralo v zanimivi kombinaciji pretirano razigranih, božjastno veselih in bujnih ritmov ter precej bolj melanholičnih, a še vedno spodbudnih besedil. Večina današnje glasbene produkcije ponuja prazen blišč ali zateženo samopomilovanje, The Ark pa so zmagovalno formulo našli prav v estetizaciji sporočilnosti; ni ga čez komad o pomembnosti sledenja lastnim prepričanjem, če ga pospremite z razkošno pop podlago in opravo, ki se je ne bi sramovali v najbolj razvpitem berlinskem s/m klubu, naslednji trenutek pa v bajkerskih škornjih in kratkih belih hlačkah, da o baročnih čipkah sploh ne govorimo, prepevate o večni ljubezni.
Skupina se je v okviru svoje zadnje turneje ustavila tudi v Milanu (12. maj 2011), kjer so se od naših zahodnih sosedov poslovili v svojem edinstvenem slogu. Od prvega trenutka, ko je na oder v vsem svojem sijaju in namerno pretirano bahavo zakorakal idejni vodja te bleščeče karavane, biseksualni Ola Salo, so se roke dvignile v zrak, angleščine nevešča grla so se drla približke vseh besedil in vsesplošna evforija ni popustila vse do zadnjega akorda in priklona. Skupina je koncert tradicionalno pričela s prvo pesmijo svojega prvenca Hey, Modern Days, čemur sta sledili njihova udarna himna Clamour for Glamour in še en poziv k samostojnemu razmišljanju z naslovom Echo Chamber. Manjkali niso niti hiti kot so One of Us Is Gonna Die Young, aktivistični Father of a Son ali že prej omenjeni manifest skupine It Takes a Fool to Remain Sane. Poslovilna turneja seveda zahteva najbolj prepoznavne komade in tega se bend tudi dobro zaveda, zato smo bili večinoma deležni starejših pesmi, čeprav so bile nekatere predstavljene v novi preobleki.
The Ark so lani izdali Arkeology, kompilacijo svojih največjih hitov, na kateri se je znašla tudi zanimiva nova skladba Breaking Up With God. Zanimiva zato, ker so začetke skupine zaznamovala prav verska vprašanja, pa tudi zato, ker verjetno nikjer drugje kot na Švedskem človek ne more nastopiti med nacionalnim izborom za Evrovizijo s takšnim brezsramnim pozivanjem k ateizmu, še zlasti če se je pred tem na odru iz vojaške uniforme preoblekel v belo kreacijo z ogledalci vredno samega Brüna. »Dovolj imam sramu, dovolj kesanja«, poje Ola in tako obračuna s svojo versko preteklostjo, hkrati pa nas med vrtenjem po odru obvesti, da se je odločil »poiskati nebesa še živ« in da si želi le »preplesati noč«. In prav to je tisto, kar gre pri The Ark najbolj občudovati. Z navidezno lahkotnostjo in temu primerno glasbo se lotevajo tem, ki sicer veljajo za kontroverzne in problematične, in pri tem ne poskrbijo le za svež pristop, temveč tudi za prisotnost teh tem v povsem novem okolju. Si predstavljate, da bi nekdo v soboto pri Mariu triumfalno prepeval »And I may be gay, but I can tell you straight away that I’ll become a better father than all of you, anyway«? Niti slučajno.
Njihov talent za samoironijo in posledično prevpraševanje smiselnosti delitev na popularno in alternativno, na okusno in pretirano, ter konec koncev tudi na moško in žensko je tisto, zaradi česar so The Ark tako posebni. Dodaten bonus pa se skriva v tem, da tudi če povsem spregledate kakršnokoli družbenokritično noto v besedilih, vas še vedno čakajo nalezljive melodije in hudičevo dober šov. Androgini pevec, v našem primeru sicer s kratko pričesko, vendar še vedno naličen, ves čas obvladuje situacijo in se hkrati norčuje iz sebe. Z vsakim gibom pokaže, da se je šov biznisa učil pri največjih mojstrih, od Davida Bowieja do Freddieja Mercuryja, hkrati pa je kot otrok verjetno prevečkrat gledal Vročico sobotne noči. Zdi se, da je na več koncih odra hkrati, miga z boki, maha z rokami in se afektirano šopiri. Med nastopom kar trikrat zamenja oblačila, strokovno rokuje z na oder vrženo pernato boo in se na koncu po manjšem striptizu in nekaj kolesih po odru ob zadnjem udarcu po činelah spremeni v človeško fontano. Tip natanko ve, kaj dela, in v tem neizmerno uživa. Z njim pa tudi do konca razvneti potniki na tej barki »drugačnih«, ki so v ekstravagantnem Švedu našli svojega mesijo. To popolno zmagoslavje »iskrene izumetničenosti nad izumetničeno iskrenostjo« se morda res bliža koncu, vendar The Ark niti slučajno ne nameravajo oditi potiho.
Intervju s pevcem skupine The Ark si lahko preberete naslednji številki Narobe. Foto: LiveClub (c)
Anamarija Šporčič – Janis
Fotogalerija (avtorica fotografij: Janis)
