Homofobija na vsakem koraku
Na spletni strani Open.si so prvi poročali o novem homofobičnem napadu na lezbijki, ki se je v začetku septembra zgodil v klubu Gromka na Metelkovi. Žrtvi sta poročali, da sta se tik pred napadom objeli in poljubili, nato pa je ena od njiju odšla po pijačo, medtem ko je na drugo začel urinirati neki obritoglavec. Ta mu je nato na glavo zlila pijačo, zaradi česar so jo napadli trije obritoglavci. »Fant, ki je nanjo uriniral, ji je z udarcem s pestjo prebil ustnico in jo udaril v predel očesa, punca, ki je bila z obritoglavcema, pa je izza šanka potegnila litrsko steklenico, jo razbila in s preostalim delom steklenice želela poškodovati tako dekleti kot tudi natakarje, za katere sta se napadeni skrili,« so še zapisali. Čeprav se je na spletni strani nato razvnela razprava, ali je šlo res za napad obritoglavcev, kar sta trdili žrtvi, ali za napad »zgolj pijanih/zadrogiranih kmetavzarjev«, so na incident v javnem pismu opozorile tudi nevladne glbt-organizacije. Med drugim so zapisale, da omenjeni incident ni prvi letos in da »ta skrb zbujajoč trend potrjujejo tudi podatki nevladnih programov za monitoring homofobičnega nasilja. Ti v zadnjih letih kažejo večanje stopnje izkušnje nasilja in diskriminacije na osnovi spolne usmerjenosti predvsem na javnih mestih.« Organizacije hkrati opozarjajo, da »smo v Sloveniji priča porastu organiziranih oblik neofašizma in neonacizma. Pod krinko domoljubja in svobodnega izražanja ‘mnenj’ ekstremne desničarske skupine pri nas vse pogosteje z nasiljem razpihujejo narodnostno, rasno, versko in drugo sovraštvo.« Nevladne glbt-organizacije so prepričane, »da razcvet omenjenih sovražnih diskurzov legitimirajo tudi žaljivi in sovražni govor ter nasprotovanje odpravi diskriminacije manjšin v Državnem zboru in največjih verskih institucij pri nas.« Pismo zaključujejo s pozivom mestnim in državnim oblastem, da prepoznajo problem homofobije in da oblikujejo primeren odgovor. No, na odgovor oblasti še vedno čakamo …
Akcija strpnosti tokrat vredna svojega imena
V tednu pred ljubljansko Parado ponosa je na Grajskem trgu v Mariboru tudi letos potekala že tradicionalna Akcija strpnosti, tokrat sedma po vrsti. Sodelavke in sodelavci Lingisuma in društva Parada ponosa so dobrih pet ur mimoidočim delili letake in nudili informacije, povezane z lgbt-skupnostjo, hkrati pa so lahko mimoidoči na stojnici podpisovali tudi peticijo »Za vse družine, za pravice vseh otrok, za človekove pravice«. Prostovoljci so zbrali okrog sto podpisov, akcija pa je potekala, kot se za takšen dogodek spodobi, namreč strpno. Akcijo so leta 2007 pokvarili neznanci, ki so napadli sodelujoče, prevrnili stojnice in grozili z noži, vendar jih policija nikoli ni odkrila. Izgredov in protestov letos tako ni bilo, gospa, ki je prostovoljce ozmerjala z »… da vas ni sram!«, pa naj se resno zamisli o tem, koga bi moralo biti sram in zakaj.
10 let ponosa
Od konca avgusta do sredine septembra je bila v okviru cikla razstav Obrni pogled v ljubljanskem KUD-u France Prešeren na ogled dokumentarna razstava z naslovom »10 let ponosa«. Razstava je s fotografijami, z video-posnetki, s plakati, z letaki, s publikacijami in z drugimi predmeti predstavila bogato zgodovino te najpomembnejše javne manifestacije LGBT- ponosa in prizadevanj za enakopravnost in svet brez homofobije. Od junija 2001, ko je varnostnik v enem od ljubljanskih lokalov prepovedal vstop gejema, kar je bil povod za prvo Parado ponosa, t.i. Obvoznico mimo nestrpnosti, pa vse do letošnje parade pod geslom Dovolj čakanja! Ljubljana je tako pred desetimi leti postala še ena izmed svetovnih prestolnic, ki s parado ponosa vsako leto obeležujejo dogodke v newyorškem Stonewall Innu, kjer se je začelo moderno gibanje za pravice gejev, lezbijk, biseksualnih in transseksualnih oseb.
A se vi malo hecate?
V medijih je bil, kar ni presenetljivo, povsem spregledan nadvse žaljiv predlog poslanske pobude Vladi RS o organizaciji parade ponosa pastirjev z ovcami in s kozami. Avtorji tega čudaštva so seveda predstavniki poslanske skupine SNS, podpisnik pa nihče drug kot Zmago Jelinčič. Takole pravijo: »Ob paradi ponosa po ljubljanskih ulicah smo (…) razmišljali o tem, da določene specifično usmerjene skupine nimajo možnosti proklamiranja svojega ponosa, zato predlagamo, naj Vlada RS ob organizacijski pomoči Ministrstva za notranje zadeve pripravi parado ponosa pastirjev z ovcami in kozami. Znano je, da se pri nekaterih pastirjih, dalj časa odmaknjenih od stalnih naselbin, razvije poseben, ljubezenski odnos med pastirjem in ovco oziroma pastirjem in kozo.« Zakaj so takšni ekscesi v slovenskem parlamentu dovoljeni in celo videni kot neškodljivi, ko pa bi se morali poslanci vendarle ukvarjati z dobrobitjo naroda, namesto da pod krinko nekakšnega brezpredmetnega burkaštva kažejo svoje sovraštvo do drugačnih?
Družina in spolne identitete po slovensko
Na nacionalni televiziji smo v poletnih mesecih poleg strašansko poučnih narodno-zabavnih oddaj, neskončno dolgih prenosov maš in vznemirljivih ponovitev dokumentarcev o domobranstvu, povojnih pobojih in podobnem lahko spremljali tudi prikupno konservativno oddajo o družini, z zgovornim podnaslovom Klic narave. V njej je nastopila psihologinja dr. Katarina Habe (na sliki), ki se je na vse pretege trudila mladim razložiti vse o »ljubljenju« in privlačnosti nasprotnega spola, kratka omemba homoseksualnosti pa je služila seveda predvsem pojasnjevanju, da nas narava v takšnih primerih očitno ne kliče prav. Nato so nas razveselili še v Polnočnem klubu, kjer je voditelj Zvezdan Martič goste spraševal o tem, ali je oblačenje v žensko kaznivo dejanje. Očitno se od leta 2001, ko so v dokumentarcih na TVS »pride parade« prevajali kot »parada homičev«, ni kaj dosti premaknilo.
Novice od tu sta pripravila Anamarija Šporčič – Janis in Roman Kuhar.
