Pred desetletjem sem delala v eni od tujih gospodarskih družb, ki je ponujala različne svetovalne storitve univerzam, gospodarski zbornici, ministrstvom in Mestni občini Ljubljana. Med drugim smo se pogovarjale_i o socialni inovativnosti, med katere smo prištevale_i tudi domove za starostnice_ke. Pri tem smo ponujale_i inovativne rešitve (prilagojenih) domov za upokojene profesorje_ice in že takrat sem prišla na idejo o domovih za starejše občane_ke LGBT.
Nato pa sva se pred leti še z eno od dolgoletnih aktivistk na sceni LGBT naključno zapletli pri vprašanju domov za starejše občane_ke LGBT in ugotovili, da je to povsem legitimna potreba in želja tudi v Sloveniji. Želela sem preveriti, kakšno je dejansko stanje in ozaveščenost o tej tematiki tako v domovih za starejše občane_ke, kakor med samimi LGBT-osebami.
V Španiji, Nemčiji in ZDA že imajo domove, ki so namenjeni populaciji LGBT, tudi v Veliki Britaniji naj bi odprli prvi in do zdaj edini dom za starejše LGBT. V Kanadi imajo domove za starejše, ki so prijazni in naklonjeni LGBT-starostnicam_kom, se pravi so zaposlene_i o tem poučene_i in senzibilizirane_i za potrebe LGBT-oseb.
Zakaj je pomembno, da obstajajo domovi za starostnice_ke LGBT? Ljudje govorimo o svojih zasebnih življenjih, partnerstvih, otrocih, družini, prijateljstvih v različnih okoljih. Še več, vprašanja o tovrstnih temah postavljamo najrazličnejšim ljudem v različnih okoliščinah, npr.: v službi, v šoli, v trgovini pri nakupu daril za najbližje … Zagotovo se o tem pogovarjajo tudi starostnice_ki v domovih starejših občank_ov. Za LGBT-osebe so tovrstna vprašanja in pogovori v okoljih, kjer podpora ni jasno izražena ali pa so celo odkrito homo-, bi- in tansfobna, neprijetna. Če LGBT-starostnik_ca ne želi izkusiti zavrnitve ali celo nasilja, lahko spet začne prikrivati in skrivati svojo spolno usmerjenost ali spolno identiteto.
In glede na to, da se nekatere razkrite LGBT-osebe v Sloveniji približujejo starosti čez 50-let, sem se po odgovor o potrebi doma za starejše občane_ke LGBT obrnila na nekaj razkritih LGBT-oseb (zlasti aktivistov_k), ki so starejši_e od 40 let, in nekaj domov za starejše občane_ke po Sloveniji.
Domovi za starejše občane_ke
Direktor Doma za starejše v Ribnici, Branko Gorečan, mi je odgovoril, da mora »priznati, da se na krovnem združenju domov za starejše (SSZS) doslej še nismo pogovarjali o tej problematiki; enostavno nihče ni sprožil tega vprašanja. Verjamem pa da obstaja potreba, po vsej verjetnosti v prestolnici najprej, ker je tam tudi sicer prisotno kronično pomanjkanje postelj za vse kategorije starejših, ki potrebujejo tovrstno oskrbo. Na periferiji, kot je Ribnica, dvomim, da bi lahko napolnili še en dom, kajti kriterij, ki je izhodišče za izračun potreb po posteljah, je 5 % starejših nad 65 let. Lahko pa daste pobudo na MDDSZ (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti – op. a.) ali na našo Skupnost socialnih zavodov Slovenije. Ministrstvo je pristojno za podelitev koncesije, Skupnost pa povezuje vse izvajalce na področju skrbi za starejše.«
Iz doma za starejše občane Izlake je direktorica Mateja Černi odgovorila, da ne vidijo razloga, zakaj bi ljudje z drugačno spolno usmerjenostjo potrebovali poseben dom za starejše. Glede na njihov skop odgovor sem jih nato povprašala, če mi lahko razložijo, zakaj tako menijo, saj da raziskave razkrivajo, da so LGBT-osebe v domovih za starejše pogosto diskriminirane in tarče žaljivk ter poniževanj in ali bi bili v tem primeru pripravljene_i izvesti tečaj o senzibilnosti do tematik LGBT za zaposlene ter o tem poučiti tudi starostnice_ke v njihovem domu. Odgovora, kakor sem pričakovala, nisem dobila.
Iz ljubljanskega Doma za starejše občane Vič-Rudnik pa sem od pomočnice direktorice za strokovne zadeve, Barbare Purkart, dobila naslednji odgovor: »Veseli me, da se zanimate za temo, povezano s staranjem in institucionalnim varstvom starejših. Starejši so v Sloveniji še vedno marginalna in slabo zastopana skupina, sploh zelo stari ljudje. Moje mnenje je, da v Sloveniji ne potrebujemo posebnega doma za starejše, ki bi sprejemal LGBT-posameznike. Ob sprejemu v Dom bodočih stanovalcev ne sprašujemo o njihovi spolni usmerjenosti, saj podatka o tem ne potrebujemo. Prepričana sem, da je med našimi stanovalci tudi kakšna LGBT-oseba.« Ko sem tudi Purkart povprašala, zakaj tako meni, mi je odgovorila: »Moj občutek je, da v našem domu zagotavljamo dovolj varno okolje za LGBT-osebe. Tudi sama sem pripravljena intervenirati v primeru kršenja kakršnikoli pravic LGBT-oseb, ki bi se morebiti pojavile v našem okolju. V času referenduma o družinskem zakoniku smo se v Domu tudi več pogovarjali o pravicah LGBT-oseb in moram reči, da s strani stanovalcev nisem naletela na kakršnokoli sovražno nastrojenost do LGBT-oseb. Se pa strinjam, da gre pri starejših verjetno za skrito populacijo. V našem domu vodstvo odprto podpira vse spolne identitete in predvsem verjame, da je spolna identiteta intimna stvar vsake osebe. S tem mislim na zaposlene, stanovalce ali svojce.«
Njen odgovor je segel še dlje: »Pri študiju zadovoljstva v starosti, ki sem se mu pred kratkim posvečala, sem naletela na zanimive članke, ki povezujejo starost in queer teorijo. Predvsem v smislu moči, ki si jo LGBT-osebe pridobile skozi spremembo politike in razvoj queer teorije skozi čas. Če razvoj queer teorije primerjamo z (politično) nemočjo, ki ostaja ostarelim, to kar kliče po akciji. Starost kot identiteta se namreč po zgledu queer gibanja lahko tudi spremeni in se premakne z margine.«
Purkart je s svojim odgovorom pravzaprav odprla nove poti povezav med starostjo, starostnicami_ki ter temami in gibanjem LGBT. To bi morda lahko odprlo novo pot v vrsti aktivizmov tudi LGBT. Zdi se, kakor je omenila Purkart, da lahko prav izkušnje, boji in zmage za pravice LGBT pomagajo (v) boju za pripoznavanje pravic starostnic_kov, ki prav tako izkušajo potisnjenost na rob oz. margino neoliberalne družbe. V tem smislu se zdi, ima populacija LGBT več skupnega s starostniki_icami, kakor sem domnevala in pričakovala, ko sem začela pisati ta članek (in morda bo tudi za kakšno kasnejšo generacijo starostnic_kov, ki bo bolje seznanjena z gibanjem LGBT, iz tega razloga tudi lažje sobivanje z ostalimi starostniki_cami).
Aktivistke_i LGBT
Kar zadeva odgovore LGBT-aktivistov_k, piscev_k, raziskovalk_ev in profesorjev_ic, mi je dr. Tatjana Greif sporočila: »Glede na realno situacijo menim, da je dom za LGBT-starejše koristna zadeva. Gre za specifične potrebe, kulturne, življenjskonazorske, za svojevrsten način bivanja. Vse teh potreb LGBT-starejših ‘splošni’ domovi ne pokrivajo, niti sanja se jim ne, kako vključevati manjšine ali ranljive družbene skupine, ker nimajo razvite senzibilnosti, znanja ali izkušenj o vlogi raznolikosti, o različnosti potreb in interesov. Poleg tega je oskrbovancem treba dovoliti, da imajo domače ljubljenčke v domu.«
Tudi znana pisateljica, sociologinja in aktivistka Suzana Tratnik pritrjuje: »Da, dom za starejše potrebujemo, sicer se mi zdi, da bomo na stara leta, ko bom spet bolj ranljivi in telesno šibkejši, izpostavljeni še zadnji vrsti diskriminacije. Že tako starejši populaciji LGBT grozi izolacija posebne vrste na stara leta, saj večina nima veliko podpore v sorodstvu. Morda bi potrebovali vsaj kakšen oddelek ali pa to, da se o LGBT več govori tudi v domovih za starejše, da se osebje pripravi na to.«
Skratka, kakor razkrivajo nekateri odgovori tako domov za starejše občane_ke kakor tudi aktivistov_k (seveda, da bi bilo potrebno za bolj poglobljen članek narediti raziskavo, zato tukaj le podajamo mnenja), je dom za starejše občanke_e LGBT ena od možnosti, ki izhaja predvsem iz še vedno vsaj subtilno homofobnih, bifobnih in transfobnih institucij, tudi domov za starejše občanke_e; druga možnost je senzibilizacija teh institucij za specifične potrebe LGBT-oseb; tretja pa omogočiti polno in človeka vredno življenje starostnice_ka v domačem okolju oz. okolju izven institucij. Hkrati pa je treba začeti naslavljati predsodke in neznanje, ki se v družbi, tudi v skupnosti LGBT, pojavljajo, kadar govorimo o starosti.
Viri:
