Ustavno sodišče je že tretjič v štirih letih zavrglo zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo.
Prvič je zahtevo za oceno ustavnosti zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo imelo prvič na mizi leta 2012. Pobudnica ni bila poročena in ni živela v zunajzakonski skupnosti. Zahteva je bila zavrnjena, ker pobudnica ni izkazala, da bi morebitna ugoditev njenemu predlogu neposredno izboljšala njen pravni položaj.
Drugič se je ustavno sodišče soočilo s tem zakonom leta 2013. Pod zahtevo so se podpislane_i poslanke_ci Državnega zbora. Zahteva je bila zavržena, saj je s padcem vlade in razpustom parlamenta poslankam in poslancem prenehal mandat, s tem pa tudi sposobnost biti predlagatelj_ica postopka pred Ustavnim sodiščem.
Zadnjo pobudo za presojo ustavnosti omenjenega zakona je leta 2014 vložilo 61 poslank_cev zdajšnjega sklica Državnega zbora. Po dveh letih odločanja so ustavne_i sodnice_ki prejšnji teden zavrgle_i zavrgli pobudo s sedmimi glasovi proti enemu. V obrazložitvi so zapisale_i, da je število pobudnic_kov tolikšno, da bi v Državne zboru lahko same_i predlagale_i spremembe zakona (za sprejetje sprememb je potrebno največ 46 glasov, pobudo pa je vložilo 61 poslank_cev, kar zadostuje celo za spremembo Ustave – op. a.).
Pravica tretjine poslank_cev zahtevati oceno ustavnosti zakona, je izvorno zasnovana kot orodje manjšine poslank_cev. Ti po naravi svojih prizadevanj na področju zadev, pomembnih za ustavnost, praviloma ne morejo preliti v zakone. Položaj je v bistvenem drugačen, kadar namesto manjšine oceno ustavnosti zahteva skupina poslank_cev, katere število presega absolutno parlamentarno večino (dve tretjini vseh glasov oz. 60 glasov od 90-ih – op. a.). Ključno je namreč, da lahko taka skupina poslank_cev v okviru izvrševanja svoje poslanske funkcije doseže, da v zakonodajnem postopku sama ustrezno spremeni ali dopolni zakon, za katerega ocenjuje, da ni v skladu z Ustavo.
Sodnici dr. Jadranka Sovdat in dr. Špelca Mežnar v pritrdilnem ter dr. Dunja Jadek Pensa v odklonilnem ločenem mneju izpostavljajo problem odločitve Ustavnega sodišča o dopustitvi referenduma o noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D) in sporni razlagi četrte alineje 90. člena Ustave.
Naj spomnim, da je takrat ustavno sodišče odločilo, da se lahko referendum prepove samo za zakone, za katere je Ustavno sodišče že ugotovilo protiustavnost. Tu pa se sedaj vrtimo v začaranem krogu. Ustavno sodišče je zavrglo pobudo za presojo ustavnosti, torej in moglo ugotoviti protiustavnosti Zakon o zdravljenju neplodnosti in oploditvi z biomedicinsko pomočjo.
Če bi torej Državni zbor res spremenil zakon, bi obstajala zelo velika verjetnost, da bi nasprotnice_ki človekovih pravic zahtevale_i referendum. In tu nastane problem. Bi Državni zbor zavrnil tak referendum? Kako bi Ustavno sodišče odločilo ob morebitni pritožbi na omenjeno odločitev Državnega zbora? Na podlagi interpretacije četrte alineje 90. člena Ustave, ki so jo zapisali v odločitvi o referendumu o ZZZDR-D, bi moralo referendum o morebitnih spremembah Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo dopustiti.
Ustavno sodišče v svoji odločbi zapisalo tudi to, da je upravičenk_cev, ki lahko vložijo pobudo, lahko več, med drugim samska ženska. Dodajam, da je to lahko tudi Varuhinja človekovih pravic. Menim, da bi bila prav ona v dani situaciji tista upravičenka, ki bi nemudoma ne lahko ampak celo morala vložiti pobudo za presojo ustavnosti omenjenega zakona.
