Ljubezen v virtualnem svetu

Črno ogledalo (Black Mirror) (VB, 2011–)

San Junipero

Ustvarjalec: Charlie Brooker

Režiser: Charlie Brooker

Igralci_ke: Mackenzie Davis, Gugu Mbatha-Raw, Gavin Stenhouse, Adele Armas, Paul Blackwell, Leigh Daniels, Paul Kitson, Jeff Mash, Raymond McAnally, Nick Donald

Resnično vrhunska angleška nanizanka, zlasti četrti del tretje sezone si zagotovo zaslužita tudi našo recenzijo. Ne le, da nam v tem delu končno ponudi srečen konec ljubezenske zgodbe med dvema ženskama, kar je za večinoma tragično nanizanko, v kateri glavni junaki ponavadi umrejo, prej izjema kot pravilo. To je še bolj pozitivno, ker smo letos doživele_i toliko smrti lezbičnih in biseksualnih likov. Še več, omenjeno ljubezensko zgodbo  številne_i televizijske_i kritiki_čarke celo razglašajo za eno najlepših in navdihujočih televizijskih ljubezenskih zgodb letošnjega leta.

Nekaj podobnega je tudi tema mojega, upam, da v prihodnosti realiziranega filma, v katerem želim predstaviti srečno, miroljubno ljubezen, ki ni obeležena, prežeta in prepojena z nesmiselnim trpinčenjem, tragiko in trpljenjem. To se sicer v tej nadaljevanki ne zgodi – kar ima skupnega z mojim konceptom je le, da zmaga ljubezen in to srečna istospolna ljubezen.

Kakor bomo lahko videle_i, ta del nanizanke odpre številne refleksivne in filozofske zamisli o ljubezni v starosti, morebitnem posmrtnem življenju in/ali kako jo (bo) morda nekoč v prihodnosti ponujala tehnologija. Ena od teh zamisli je prikazana v pričujočem delu nanizanke, kar ni sicer nič nenavadnega za to odlično nanizanko, ki ves čas preigrava potencialne scenarije, ki nam jih ponuja današnja ali bodoča tehnologija. Pravzaprav je Črno ogledalo neke vrste antologija Območja somraka (Twilight Zone), nanizanke, ki ves čas prikazuje resnične, bolj kot ne grozljive scenarije vpliva tehnologije na človeško in družbeno življenje: vsak del nanizanke tako ponuja vpogled v bizarni svet sodobne družbe, v katerem imajo lahko socialni mediji, virtualna realnost, bio-mimkrija in vseprisotnost video kamer, nevarne in celo smrtonosne posledice.

A kakor rečeno, za razliko od večine delov Črnega ogledala, protagonistkama v tem delu, čeprav sta pred tem, da bosta umrli zaradi starosti, tehnologija to pot pomaga živeti naprej v ljubečem odnosu. Tehnologija namreč v prihodnosti omogoča ljudem, da svoje možgane naložijo v virtualni oblak, kjer se lahko srečujejo v virtualnem mestu San Junipero vsak teden za nekaj ur. Tako spoznamo tudi Kelly (Gugu Mbatha-Raw) in Yorki (Mackenzie Davis).

Yorki je visoka svetlolaska s precej netipično lepoto, ki nezadržno privlači zaradi svoje sramežljivosti in zadržanosti, hkrati pa pristnosti in nezadržne iskrene želje po ljubezni. Kelly je temnopolta oseba, odprta, klepetava in razigrana, z bujnimi dolgimi lasmi. Po naključju se srečata v enem od kalifornijskih diskotek leta 1980. Kelly povsem nedolžno povabi Yorki na ples, a ko Yorki zapusti plesni parket, češ, kako bo okolica odreagirala na to, da skupaj plešeta dve ženski, spoznamo, da njen (zaskrbljujoči) pogled izvira iz predsodkov nekega drugega obdobja.

Ko se zgodba razvija, se spreminjajo tudi obdobja, v katerih se Yorki in Kelly srečujeta, ter s tem ustrezno tudi glasba in oblačila. Tako se premaknemo naprej še v leti 1995 in 2002. Na ta način dobimo vpogled v to, da San Junipero ni materialen, ampak virtualen kraj. In ko Kelly nekajkrat vpraša, koliko časa še imata, preden se morata ločiti, spoznamo, da so njuna srečanja strogo odmerjena s časovno kvoto, ki pripada ljudem, ki se srečujejo v San Juniperu. Podobno kot se ljudje srečujejo prek svojih avtark_jev v spletni igri Second life, ki jo ustvarjajo igralci_ke sami_e.

Tako sčasoma spoznamo zgodbo virtualnih Yorki in Kelly, pa tudi utelešenih Yorki in Kelly. Yorki je v domu za starejše občane kot paralizirana starejša ženska. Njena religiozna družina je nikoli ni sprejela kot lezbijke in zaradi prometne nesreče nikoli ni mogla izživeti svoje ljubezni. Na drugi strani pa izvemo, da se je Kelly vpisala v taisti dom za starejše občane, ker ji je pred kratkim umrl mož in kjer tudi obišče Yorki. Kelly je z možem preživela 40 srečnih, ljubečih let.

Tako je San Junipero po svoje za obe glavni junakinji kraj, kjer lahko izživita svoje neizživete želje in sanje. Kelly se je namreč ves čas zavedala, da so ji všeč tudi ženske, vendar te privlačnosti nikoli ni izživela v partnerskem odnosu z žensko. Ko sta Kelly in Yorki prvič spali skupaj, je bilo to na nek način prvič za obe, s tem, da Yorki pred tem sploh nikoli ni imela spolnega odnosa z nobeno osebo.

Yorki se po tem na Kelly vedno bolj navezuje oziroma se vanjo zaljubi in začenja čutiti pristno, iskreno privlačnost in ljubezen, medtem ko je za Kelly sprva njuno snidenje neobvezno in neobvezujoče, morda celo rahlo neodgovorno. Prvič zato, ker je San Junipero, kakor smo že rekle_i, virtualen kraj in zato, Kelly meni, da se ji ni treba zavezati. Drugič zato, ker njen bivši mož ni odobraval te virtualne možnosti. In tretjič, ker je bila vendar 40 let poročena s svojim možem, ki ga je ljubila. Kaj naj bi vendar zdaj pomenilo, da bi bila na stara leta in tako rekoč v virtualnem posmrtnem življenju v istospolnem partnerskem odnosu, čeprav se tudi ona vedno bolj zaljublja in čuti iskreno privlačnost ter ljubezen do Yorki.

In ko že skoraj mislimo, da bomo priča še eni nesrečni lezbični ljubezni, se konec preoblikuje v eno lepših ljubezenskih zgodb, saj se Kelly vendarle odloči za Yorki celo do te mere, da njuno zvezo posvetita s simbolno poroko. Zgodba se zaključi s prizorom, v katerem se Kelly in Yorki odpeljeta v sončni zahod, v ozadju pa slišimo pesem Heaven is a place on Earth, kar je čudovita metafora in popotnica njuni ljubezni, ima pa tudi pomenljivim podton, saj je San Junipero kraj v oblaku virtualne resničnosti.

Treba je tudi povedati, da je tisto, zaradi česar se nam zdi San Junipero po svoje tako ‘realističen’ kraj, ljubezenska zgodba med Yorki in Kelly pa tako prepričljiva (skoraj oprijemljiva), odlična igra obeh igralk. V le nekaj temeljnih, odločilnih interakcijah med igralkama Mackenzie Davis in Gugu Mbatha-Raw lahko začutimo vso ‘težo’ želje in pričakovanja Yorki po prvi ljubezni, pa tudi vse dileme, ki jih izkuša Kelly. Izjemno dobro in iskreno namreč predstavitvi temo biseksualnosti, kar je prav tako zelo redko na televiziji. Obe pa v končni instanci povežejo ‘iskrena čustva’ ljubezni. Ustvarjalcu in scenaristu nanizanke Brookerju je tako uspel veliki met odlične pozitivne lezbične in biseksualne reprezentacije v virtualnem svetu brez predsodkov, stereotipov in omejitev.

Hkrati pa nam Brooker ponudi iztočnico za nadaljnje razmišljanje. Robert Hanson, izredni profesor ekonomije na Univerzi Georgea Masona, ki je diplomiral iz fizike in računalništva, predvideva, da bomo čez sto let dejansko lahko naložile_i svoje možgane v virtualni svet in živele_i v širšem območju virtualne realnosti. Še več, meni, da bomo tja lahko naložile_i tudi možgane drugih ljudi in v tem smislu se strinja z verjetnostjo nanizanke. Ne strinja pa se, da svet, ki bo omogočal naložitev naših možganov v virtualno okolje, ne bo spremenil našega vsakdanjega sveta, kar je tudi njegov očitek ustvarjalcu nanizanke, ampak da bosta oba svetova so-vplivala drug na drugega.

Tako lahko rečemo, da je glavna poanta zgodbe, kaj vse bi lahko ljudje doživeli, če bi svojo zavest naložili v virtualni oblak. V tem smislu, bi bila lahko njuna ljubezenska zgodba drugačna, če upoštevamo tezo Hansona, da virtualni svet vpliva na materialni svet. Stvari vedno vzajemno vplivajo druga na drugo. Ne nujno enako intenzivno, zagotovo pa vplivajo vzajemno. Če torej virtualni svet vpliva na materialni svet, potem materialni svet vpliva na virtualni svet. In ker se njuna ljubezen odvija v virtualnem svetu, bi bila drugačna zaradi vpliva materialnega sveta. Kako drugače, ne vemo: lahko pa si predstavljamo več scenarijev. Lahko bi bilo virtualno okolje veliko bolj homofobno zaradi homofobije v materialnem svetu, kar bi predstavljajo dodatno težavo za njun odnos. Lahko bi njun odnos vplival na zmanjšanje homofobije v materialnim svetu. Lahko bi ljudje iz materialnega sveta vstopali v virtualni svet in tako bi se lahko Yorki zaljubila v neko drugo žensko in želela končati razmerje s Kelly. Lahko bi uživale ljubezen v troje. Lahko bi bila ta potencialna ženska v materialnem svetu cisspolni moški, v virtualnem svetu pa mu je udobneje, da je cisspolna ženska. Lahko bi se pojavile nova poimenovanja za spolne usmerjenosti in spolne identitete, ki si jih mi, ki ne poznamo takega virtualnega sveta, ne moremo zamisliti. Mislim, da je Hansonova kritika na mestu.

Sicer pa se trenutno kar nekaj nanizank ukvarja z neke vrste poskusom nalaganja možganov. Eden od takšne vrste poskusa nalaganja možganov v obliki računalniške kode v lasten sintetični klon (hubot, kakor ga imenuje ustvarjalec nanizanke Pravih ljudi Lars Lundstrom) denimo pokaže tudi švedska verzija Pravih ljudi (Äkta människor, 2011-), čeprav ne raziskuje, tako kot nanizanka Črno ogledalo, možnosti nalaganja lastnih možganov v oblak. Prav tako najnovejša nanizanka Westworld (ZDA, 2016–) s svojimi umetnimi, računalniško vodenimi sintetičnimi kopijami Vitruvijskega človeka pokaže, da ljudje s svojimi osebnostmi, nismo pravzaprav nič drugega kot skupek določenih računalniških algoritmov, ki določajo ali bomo oz. do katere mere bomo prijazne_i ali neprijazne_i, miroljubne_i ali agresivne_i, ljubeče_i, partnerske_i in celo požrtvovalne_i ali pa ošabne_i, sebične_i in individualistčne_i, politično angažirane_i ali nevtralne_i, ali pa si želele_i biti filmske ali glasbene zvezde itd., kar celo malo spominja na računalniško igrico The Sims.

Viri:

vox.com

businessinsider.com

bustle.com

Tags from the story
More from Katarina Majerhold

Spletna nanizanka o lezbičnih odnosih

Starting From Now  (Avstralija, 2014–2016) Režija in scenarij: Julie Kalceff Igrajo: Sarah...
Read More