Najboljša družina na svetu

DRUŽINA

Marijan in Christian sta Slovenca, ki že 25 let živita in delata v Ameriki. Tam sta tudi registrirala svoje 30-letno razmerje. Pri nas sta poznana kot tisti gejevski par, ki je v ZDA posvojil punčko, odločba o posvojitvi pa je s 1. marcem 2010 postala veljavna tudi v Sloveniji in predstavlja pomemben mejnik v slovenskem pravnem redu. Za Narobe smo se pogovarjali s Christianom (čeprav je tudi Marjan iz ozadja prispeval svoj delež k odgovorom) o procesu posvojitve, pričakovanjih, razočaranjih, srečnih koncih in nikoli dokončani borbi za enakopravnost. Družinica, ki jim lahko zavida marsikdo, med potovanji, delom in igro pozorno spremlja dogajanje v Sloveniji ter nestrpno pričakuje končno sprejetje predloga novega Družinskega zakonika.

Za posvojitev sta se odločila že pred več kot šestimi leti.

Želja po posvojitvi se je rojevala kar nekaj let, vendar sva vedno imela občutek, da je to zelo težaven proces. Šele ko sva preko prijatelja izvedela za gejevski par, ki je posvojil otroka, sva se končno odločila, da bolj intenzivno raziščeva to področje.

Sta se pri tem obrnila na agencijo za posvojitve?

Ne. Sodelovala sva s t. i. specialistko za posvojitev, ona pa je potem poiskala mamico, ki je želela dati otroka v posvojitev. Za tovrstno zasebno posvojitev sva se odločila, ker je bila preko agencije daljša čakalna doba, proces pa bolj kompliciran. Ko sva začela proces iskanja matere, sva hkrati tudi sprožila zakonski postopek za posvojitev. Sodelovala sva z posvojitveno agencijo v New Jerseyju, ki je pripravila študijo naših domačih razmer, preverila najino zgodovino, pa tudi najino finančno in socialno sposobnost kot potencialnih bodočih staršev.

So vaju obravnavali popolnoma enako kot heteropare ali sta se morala kot gejevski par soočiti s kakšnimi dodatnimi ovirami?

Ne, absolutno ni bilo nobene razlike, ker sva gejevski par. Od vsega začetka sva bila obravnavana kot vsak drug par, ki gre v postopek posvojitve. Bilo je precej zbiranja papirjev, izjav sodelavcev, sorodnikov, ker je bil to del študije, ki jo je morala pripraviti agencija. Oba sva morala izpolniti vrsto vprašalnikov, ki so se nanašali na najino življenje, vse podatke z vseh področij življenja pa je potem preverila še socialna služba. Prvo leto, ko posvojitev še ni bila uradna, sva imela polno napovedanih in nenapovedanih obiskov socialne službe. Preverjali so tudi vse tiste, ki so pri nama živeli, varuško, goste, ki so prišli na daljše obiske, vse to seveda, da bi zaščitili otrokov interes.

Koliko časa pa so trajale priprave?

Študija primernosti je bila izvršena dokaj hitro. Center za socialno delo iz New Jerseyja naju je v treh mesecih potrdil, da sva primerna bodoča starša. Del priprav je bil tudi najin portfolio – pripravljena knjiga za potencialne mamice, ki je vsebovala najine podatke, predstavitev naju samih, slike, izjave in tudi najine želje in pričakovanja.

Kako naporen je ta proces?

Finančno in emocionalno je bilo vse skupaj zelo zahtevno. S finančnega stališča zvezni zakon kot tudi državni zakon o posvojitvi strogo določajo stroške, ki so povezani s plačili materi, ki namerava dati otroka v posvojitev. Na primer, vsak strošek, ki je bil namenjen bodoči materi, je moral odobriti odvetnik. Zakon je tu zelo jasen in se ga natančno upošteva, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi se plačevanje stroškov materi razumelo kot neposredna kompenzacija za otroka, torej kot plačilo za otroka. Po čustveni strani pa je bil proces še težji. Nama se je namreč zgodilo, da smo prvo mamico našli dokaj hitro. Na podlagi profila naju je izbrala kot bodoča starša svojega otroka. Tako sva bila prisotna ob rojstvu deklice 24. decembra 2004 in bila dva dni v neprekinjenem stiku z otrokom v porodnišnici, tretji dan pa si je mamica premislila in se odločila, da obdrži otroka.

Kako vama je uspela prebroditi ta udarec?

Bila sva popolnoma razočarana in zelo žalostna. Težko je opisati, kako sva se takrat počutila. To so bili najtežji dnevi v najinem življenju in na tisto punčko dostikrat pomisliva. Takoj po novem letu 1. januarja 2005 pa naju je poklicala specialistka za posvojitev, ki jo je zanimalo, ali želiva še naprej ostati v postopku posvojitve. Za naju je bila to zelo težka odločitev, vendar sva se kljub vsemu odločila nadaljevati, s še večjo željo in poglobljenim razumevanjem, kaj prinaša najina odločitev. Kmalu potem sva izvedela, da specialistka že sodeluje z bodočo mamico, ki pa so jo izbrani starši zavrnili, ko so izvedeli, da je oče otroka temnopolt. Naju seveda to sploh ni motilo, specialistka pa je še isti dan mamici poslala najin profil. Malo jo je skrbelo, da bi mamico motilo, da sva gejevski par, ko pa sva se mamici predstavila, je bilo jasno, da to ne bo problem. Hotela je le, da gre za odprto posvojitev. Bila sva izredno navdušena, hkrati pa prežeta s strahom, kaj če si mamica ponovno premisli.

In vendarle se je potem vse srečno izteklo …

Ja, otrok naj bi bil rojen okoli 25 januarja 2005. Torej natanko en mesec po prvi izkušnji, ki se ni izšla. Mamica naju je nato poklicala že 4. januarja, saj so ji povedali, da bo verjetno rodila prej kot 25. januarja. No, po nekaj zapletih se je Zora rodila 5. januarja 2005. Takrat se je vse dogajalo tako hitro, v enem dnevu sva priletela v Phoenix, se odpeljala v porodnišnico in spoznala mamico in najino Zoro. Bila sva presrečna. Fizično odgovornost za Zoro sva podpisala v bolnici eno uro po prihodu in tako postala odgovorna za svojo hčer. Ker je bila Zora rojena prezgodaj, ni imela sesalnega refleksa, tako da sva morala takoj stopiti v aktivno vlogo staršev. Hranila sva jo na dve uri in tako sva preživela naslednje tri dni. Medicinske sestre in ostalo osebje so bili izredni. Vsi so bili navdušeni nad nama in nihče ni imel slabega komentarja.

Prej ste omenili odprto posvojitev. Kaj to pomeni?

Odprta posvojitev – na kratko – omogoča rojstni materi ostati v stiku z otrokom ter obratno, otrok lahko kadarkoli pridobi informacije o rojstnih starših. Glede razsežnosti odprte posvojitve se dogovorijo tako rojstni kot posvojitveni starši, dogovorijo se, v kolikšni meri bodo vzdrževali stike. Za odprto posvojitev smo se odločili, ker veva in priznavava, da bo Zora vedno imela svojo mamico, ter dve sestrici. Zora z mamico govori skoraj enkrat tedensko, midva pa ji pošiljava slike in poročila o Zorinem napredovanju.

Kaj pa vajino osebno življenje, kako je nanj vplivalo rojstvo Zore?  In kako so jo sprejeli vajini bližnji?

Najino življenje je s prihodom Zore dobilo popolnoma novo dimenzijo. Presrečna sva in izredno hvaležna Zorini mamici za njeno darilo. Zora je največje bogastvo in dnevni vir sreče in zadovoljstva v najinem življenju, kot tudi življenju najine širše družine in prijateljev po svetu. Najini domači kot tudi prijatelji in tudi delovno okolje so nama v celem procesu stali ob strani in nama nudili vso pomoč, ki sva jo potrebovala. V službi sem dobil 3 mesece očetovskega dopusta, ki v Ameriki ni zakonsko določen, in moji 3 meseci so bili izenačeni z mamicami v podjetju, v katerem delam. Nikoli nisva naletela na negativne komentarje glede svoje družine. V Ameriki, kot tudi v Sloveniji, so vsi ljudje, ki smo jih spoznali in srečevali, imeli samo pozitivne komentarje in Zora vedno vsem pove: ‘Mi smo najboljša družina na svetu!’

Kaj pomeni za vaju končno priznanje vrhovnega sodišča, da sta uradno starša male Zore tudi v Sloveniji?

Razlog za našo vlogo pred štirimi leti je bil, da se Zori omogočijo osnovne pravice tudi v Sloveniji ter da se jo prizna kot najino hčer in da postane slovenska državljanka. Zelo dobro se zavedamo odločitve vrhovnega sodišča in zelo sva hvaležna odvetnici Urši Chitrakar za izredno delo, pa tudi sodnikom, ki so v tej zadevi odločali in se odločili, čigavi interesi so pomembni. Vsi vpleteni smo se od vsega začetka zavedali, da bo ta proces dolgotrajen, hkrati pa pomemben za nas kot družino in tudi za slovensko družbo. Vsi smo bili izredno veseli, ko smo zvedeli za končno odločitev vrhovnega sodišča, še bolj pa, da je odločitev prišla v tem pomembnem trenutku, ko se sprejema predlog novega Družinskega zakonika.

Kako doživljata razpravo o novem Družinskem zakoniku, predvsem tisti del o istospolnih družinah?

Kadar sledim komentarjem, vidim, da je naša družina do sedaj imela veliko srečo. Sedaj se zavedava, bolj kot kdajkoli prej, kako je Slovenija nazadovala v odnosu do spoštovanja človekovih pravic in ravno ti komentarji so glavni razlog, da sva želela spregovoriti tudi o najinem primeru. Pokazati sva želela, da smo kot vsaka družina ne glede na spol staršev.