Otrok, ki je prebijal molk družbe

PORTRET

Janis Ian

janis4_300»Sva v Torontu, receptorka naju vpraša, če sva prišli na konferenco. Pat odvrne: ‘Ne, prišli sva se poročit.’ Ženska pa: ‘Kako lepo. Dali vama bomo poročni apartma.’ Greva v kavarno. Natakar vpraša, ali sva tu zaradi konference. Odvrnem, da ne, prišli sva se poročit. In dobiva kavo na račun hiše. Tako je bilo ves teden, kot da sva povsem normalni. Šele tedaj sem spoznala, kako samoumevno se mi je dotlej zdelo, da me imajo ljudje za nenormalno. V svojih havajskih srajcah sva torej šli v mestno hišo. Na koncu sva obe planili v jok. Nobeni ni bilo jasno, zakaj, saj je šlo le za kos papirja. Ampak prvič po tolikih letih skupnega življenja sva resnično čutili podporo celotne države. To je bil neverjetno močen občutek dostojanstva. Da si nekje, kjer se ti nihče ne bo smejal, nihče te ne bo pretepel, nikomur se ne boš zdela čudaška. – No, nato sva se vrnili domov.«

Ameriška kantavtorica Janis Ian (7. 4. 1951) je prvič opozorila nase pri trinajstih (takrat se je tudi uradno preimenovala iz Janis Eddy Fink), ko je izdala za tiste čase skrajno drzno pesem Society’s Child, o dekletu, ki zaradi pritiskov svoje matere in okolja zapusti temnopoltega fanta, češ da ji družbene norme ne dajejo druge možnosti. Kar je bilo za širšo javnost kontroverzno, je bila zanjo vsakdanja realnosti. Kot hči židovskih zakoncev v večinoma črnski soseski New Jerseyja je bila že kot otrok izpostavljena rasizmu, v katerem ni videla nobene logike. Mama in oče sta vsako poletje organizirala multi-kulturne tabore in FBI je imel že pred njenim rojstvom obsežno kartoteko o njeni družini.

Mlada Janis se seveda ni zavedala, kakšne odzive bo sprožila pesem. Nekatere radijske postaje so jo prepovedale, ena od postaj, kjer je niso, pa je celo zgorela in prepoznavnost je za sabo privlekla grozilna pisma. Založba Atlantic Records, ki je financirala snemanje, ji je zaradi polemik vrnila posnetek, češ da ga ne more izdati.

Ploščo je končno leta 1967 izdala nova MGM-ova založba Verve Forecast in prilezla je na 12. mesto. Z njo je med drugim nastopila v oddaji The Smothers Brothers Comedy Hour, katere tarča sta bila rasizem in vietnamska vojna. Pri šestnajstih si je tako delila oder z legendami, kot so Joan Baez, George Harrison, The Doors in The Who. Več let zatem se ji je tedanji predsednik Atlantica javno opravičil.

Kljub temu da je bila še zelo mlada, je bila Janis Ian preveč svojeglava, da bi popustila pogojevanju založb, jo je pa nenadni uspeh vseeno spodbudil, da je iz leta v leto izpopolnjevala svoj talent.

Njen izjemni čut za melodijo in prodorna besedila, zaradi katerega se tudi uvršča med redke glasbenice in glasbenike, katerih dela nikoli ne zbledijo, prežema odlično ploščo Stars (1974). Poleg naslovne pesmi (ki jo je leto zatem posnela Cher, z izjemnim občutkom pa jo je pela tudi Nina Simone) sama plošča odraža neverjetno osebno in umetniško zrelost (When the war was over, I went dancing in the streets, with the corpse of my dead brother, to the sacrificial beat1), v pesmi The Man You Are in Me pa se skozi poetično besedilo že kaže tudi njen nekonvencionalni duh.

janis

Kronski dragulj plošče je nedvomno čudovita balada Jesse, ki jo je začela pisati že pri 14-ih. Z njo je bila zadovoljna šele pri 20-ih, ko je »imela dovolj življenjskih izkušenj, da bi pisala o taki temi«. Koliko današnjih 20-letnih zvezdic bi lahko reklo kaj takega? Z Janisino ganljivo pesmijo o pogrešanem vojaku je leto prej imela velik uspeh že Roberta Flack, priredila pa jo je tudi Janisina vzornica Joan Baez.

Najbolj znana uspešnica Janis Ian pa je seveda zimzelena At Seventeen, s katero si je kantavtorica leta 1975 prislužila prestižni grammy. S pesmijo o grdih račkah je mlada Janis v beli moški obleki nastopila v premierni epizodi kultnega Saturday Night Live in fenomenalni album Between the Lines, ki perfektno spaja prvine klasičnega (folk) rocka, popa in bluesa, je dolgo ostal na vrhu lestvic. Iz njega še bolj kot prej pronicata Janisina tankočutnost in zrelost, zlasti v otožni In the Winter, melanholični Water Colors in srce parajoči Tea and Simpathy.

janis2Leta grozilnih pisem so bila stvar preteklosti. Na valentinovo leta 1977 je Janis baje prejela 461 voščilnic, kot neposreden namig na besedilo pesmi At Seventeen.2 O brezčasnosti njene največje uspešnice priča tudi dejstvo, da je po ponovitvi prve epizode Saturday Night Live prejela 300 mailov mladih gledalk in gledalcev, ki jim Janis dotlej ni bila znana in se jih je njen nastop globoko dotaknil.

Taki in podobni odzivi občinstva so vedno bili glavna motivacija za Janis Ian, ki se nikoli ni zmenila za togost glasbene industrije in ji ni hotela kloniti samo zato, da bi laže obogatela. Pisanje pesmi je tisto, kar jo najbolj veseli. »Razne Britney Spears lahko mirno prepevajo o banalnih stvareh, ampak moja naloga je, da pišem o stvareh, s katerimi se ljudje lahko poosebijo. Tega ne bi mogla početi, če bi bila polna same sebe in bi živela v Bel Airu,« je svoj odnos do zvezdništva povzela v pogovoru s priznanim voditeljem televizije Bloomberg Mikom Schneiderjem.

Avtentičnost besedil in čustev, ki jih izražajo, je nedvomno tisto, kar še danes odlikuje Janis Ian. Po manj uspešnih, morda manj drznih in manj osebnih, a vseeno kakovostnih ploščah Aftertones, Miracle Row in Night Rains ter spregledani Uncle Wonderful (izšla je samo v Avstraliji), ki pod krinko plesne glasbe à la Footloose in tipičnega beata osemdesetih opisuje mračne in pretresljive zgodbe (kot na primer pedofilijo), se je Janis 10 let posvečala le pisanju za druge.

V tem času je morala tudi preboleti težavno ločitev od portugalskega režiserja Tina Sarga (poročena sta bila od leta 1978 do 1983), ki jo je pretepal, ter se izvleči iz finančne stiske, v katero jo je pahnil bivši menedžer, ki ji ni odvajal davkov (pospravljaj jih je v svoj žep in je umrl, preden bi ga lahko tožila). Ker je bila za glasbeno industrijo »nedonosna«, je zastavila svojo hišo in leta 1993 končno izdala ploščo Breaking Silence, ki jo je kritika sprejela z navdušenjem in ki ji je prinesla deveto nominacijo za grammyja.

V albumu se dotakne številnih kočljivih tematik, med drugim opisuje tudi nasilje, ki ga je sama trpela.3 Poleg dramatične balade o holokavstu Tattoo in naslovne pesmi o incestu pa je ploščo zaznamovalo tudi Janisino javno avtiranje.

janis8_300Starši in sodelavci so vedeli, da je lezbijka (sama je to odkrila pri devetih), in že nekaj let je bila v zvezi s Patricio Snyder, ki jo je spoznala, ko se je preselila v Nashville. Leta 2003 sta se poročili v Torontu, ker sta hoteli iste pravice in družbeni status kot njuni heteroseksualni prijatelji. V nekem intervjuju je Ian poudarila, da je že zaradi osveščanja pomembno tudi to, da se slavne osebnosti avtirajo, saj gre navsezadnje za državljanske pravice. Za pravico do tega, da se poročiš, s komer hočeš, ne glede na polt, veroizpoved ali spol.

O paradoksu položaja homoseksualnih parov v različnih državah je pred nekaj leti napisala genialno satirično pesem Married in London (»We’re married in London but not in New York, Spain says we’re kosher, the States say we’re pork.«4), ki jo je možno brezplačno prenesti z njene spletne strani.

janis2_200V novem tisočletju je izdala še tri studijske albume. God & the FBI se ironično navezuje na družbeno paranojo, ki jo je poznala že kot otrok, in vsebuje nekaj posrečeno lahkotnih, pa tudi tipično melodičnih pesmi (Memphis, Jolene, Play Like a Girl, She Must Be Beautiful), njen značilni intimistični čut pa pride še posebej do izraza v odličnem albumu Billie’s Bones (2004), s katerim je želela počastiti Billie Holliday. Poleg prisrčnega dueta z Dolly Parton, My Tennessee Hills, album obogatita tudi nežna I Hear You Sing Again (po nedokončanem besedilu legende folk glasbe Woodyja Guthrija) ter presunljiva Matthew, o žrtvi zloglasnega homofobnega umora (»Did he walk too lightly, did he seem too shy? Did they feel like real men when he died?«5).

Leta 2008 je izdala intimno avtobiografijo Society’s Child, rada pa tudi piše poezijo in znanstvenofantastične zgodbe. Bila je tudi redna kolumnistka za osrednjo ameriško lgbt-revijo The Advocate (na Janisini spletni strani je objavljenih nekaj najzanimivejših kolumn), s katero občasno še sodeluje.

Zaradi spleta okoliščin in delno lastnih odločitev, nenazadnje pa tudi zato, ker je bila kot kantavtorica od vsega začetka predana iskrenosti in se nikoli ni odpovedala integriteti, morda ni dosegla slave, ki bi si jo zaslužila, je pa zato danes srečno (ne)poročena babica (dva vnuka Patine hčere), ki še vedno uspešno nastopa po svetu in počne, kar ji paše.

_________________________

1 Ko je bilo vojne konec, sem šla plesat na ulico, z bratovim truplom, ob žrtveniškem ritmu.
2 To those of us who know the pain of Valentines that never came, and those whose names were never called when choosing sides for basketball. (Takim, ki smo doživele bolečino Valentinov, ki jih ni bilo, in takim, katerih ime nikoli ni bilo izrečeno ob izbiranju ekip pri košarki.)
3 He learned it from his father and from his father’s wife, he learned from the preacher who told her they were married for life, and if I’d had his children they might have learned from me. (Naučil se je od očeta in od očetove žene, naučil se je od duhovnika, ki ji je povedal, da bosta skupaj do smrti, in če bi imela njegove otroke, bi se morda naučili od mene.)
4 Poročeni sva v Londonu, a ne v New Yorku, za Španijo sva košer, za Ameriko svinjina.
5 Je hodil prelahkotno, je bil preveč sramežljiv? So se počutili kot pravi moški, ko je umrl?
Tags from the story
Written By
More from Luka Pieri

Brüno

FILM Brüno Produkcija: ZDA, 2009 Režija: Larry Charles Scenarij: S. Baron Cohen,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja