TEMA
Počutila sem se kot edina lezbijka na svetu. Kot da me nihče ne bo nikoli razumel. Če pogledam nazaj, od tišine pa do razkritja staršem in zveze z Erin … Ozrla sem se nazaj na ta grozljiv in dolg proces. Nisem hotela, da bi kdorkoli moral še kdaj skozi to. Zato sem se odločila, da bi bil Gay Straight Alliance pravi način, da se pokažemo, da drugim povemo, da niso sami, da niso grozni, in da popolnoma razumemo, kaj prestajajo.
Kelli Petersen, dokumentarni film Out of the Past.
Ameriški izobraževalni sistem spodbuja pripadnost izobraževalnim ustanovam, druženje znotraj njih ter doživljenjsko navezanost na »almo mater«. Prva dva cilja dosega tudi s pomočjo t.i. kampusov, študentskih naselij, ki pogosto nimajo veliko stikov z zunanjim svetom, saj študentom nudijo bolj ali manj vse, kar potrebujejo. Takšno okolje, v katerem sem sama doživljala precejšnjo klavstrofobijo, pa seveda vzpodbudi študente, da se, odvisno od okusa in interesov, pridružijo različnim iniciativam, klubom in skupinam, ki so jih sami ustanovili. Dokler so to zgolj šahovski in kvačkarski krožki še gre, tudi skupine, ki vsak teden marljivo berejo Sveto pismo in ga interpretirajo, so več kot dobrodošle, prav tako (sicer po letih bojev) feministične skupine. Zatakne pa se, seveda, pri gejih, lezbijkah, biseksualcih, transeksualcih in kar je še teh »deviantov«.
Prvi poskusi ustanavljanja takšnih organizacij (danes se imenujejo Gay-Straight Alliances ali krajše GSA, kar bi površno lahko prevedli kot Združenja homoseksualcev in heteroseksualcev) segajo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, prvi uspešnejši pa v devetdeseta. Pionirji kot so Kevin Jennings (Massachussetts), dijakinja Kelli Peterson (Utah) in učitelj Robert Parlin (Massachussetts) so se morali v sredini devetdesetih boriti s šolskimi odbori, starši, zakonodajo in cerkvijo ter se nepričakovano izpostaviti v medijih, da so lahko izborili pravico do formiranja glbt-skupin na svojih šolah oziroma fakultetah. Težava ameriškega izobraževalnega sistema je seveda v tem, da vsaka izobraževalna ustanova odloča zase, zato zmaga na sodišču v primeru tožbe proti tej ali oni šoli ni pomenila avtomatičnega dovoljenja za ustanavljanje glbt-skupin tudi v drugih izobraževalnih zavodih. Kljub temu je v zadnjih desetih letih vzcvetelo vsaj 3000, po nekaterih podatkih pa celo še enkrat več študentskih in dijaški skupin, ki združujejo geje, lezbijke, biseksualce, transeksualce in njihove podpornike oziroma »zaveznike« (»allies«), kot jim pravijo Američani. Težave povzročajo tudi lokalne skupnosti, ravnatelji in pogosto tudi kakšen svet staršev. Po njihovem mnenju naj bi take teme ne spadale v šole, saj je homoseksualnost nemoralna ali pa – ta argument me vedno znova zabava – sploh ne obstaja. Starši, učitelji in cerkveni dostojanstveniki jih pogosto obtožujejo promoviranja homoseksualnega vedenja in spolnosti.
Večina dijakov in študentov si v končni fazi pribori pravico do ustanovitve skupine na sodišču ali preko medijskega pritiska in sicer s sklicevanjem na prvi amandma ameriške ustave. Pogosti so tudi protesti in skupinsko »špricanje« pouka z namenom opozoriti na problem. Zdaj lahko mladi v večini primerov sicer res ustanavljajo svoje GSA, vendar pa so šole še vedno korak pred njimi. Tako se pogosto zgodi, da jim šola sicer omogoči formiranje, nato pa jim ne odobri sredstev, prostorov ali možnosti obveščanja sošolcev preko šolskih medijev. Seveda pa obstajajo tudi šole in univerze, ki GSA podprejo že ob ustanovitvi in jim nudijo vso potrebno podporo.
Pred časom sem del študijskega leta preživela na St. Mary’s College v zvezni državi Maryland, kjer sem si lahko od blizu ogledala delovanje glbt-klubov na univerzah. St. Mary’s College je relativno majhna izobraževalna ustanova z okoli 2000 študenti in velikim številom različnih krožkov, ki pokrivajo vse interesne sfere, od irskih plesov do učenja kitajščine. Za glbt-študente in njihove prijatelje ter podpornike skrbi STARS, skupina nadebudnih mladeničev in mladenk, ki organizira tedenska srečanja, oglede filmov, izobraževalne dneve in še kaj.
Predsednica STARS Joanna Suder pojasnjuje, da je bila skupina sprva neformalna, študentke in študenti pa so na srečanja hodili predvsem zato, da bi spoznali potencialne partnerje. »Potem jih ni bilo nazaj, dokler niso iskali novega fanta ali punce. Na začetku so bile to torej bolj nekakšne zmenkarije kot pa kaj drugega«. Čez čas je skupina dobila formalne okvire, kar pomeni, da ni bila več le kraj za iskanje partnerja, temveč je postala pribežališče za vse, ki so potrebovali podporo ali se želeli o čem pogovoriti. »Leta 2002 je postal predsednik moj predhodnik Patrick McConnell in pod njegovim vodstvom smo postali eden najbolj dejavnih klubov na kolidžu. Pridobili smo velik vpliv in sodelovali z drugimi študentskimi organizacijami, ki so se ukvarjale s človekovimi pravicami. V tem času smo se veliko ukvarjali z glbt-aktivizmom in smo poleg tega izvajali kar nekaj različnih programov.« Med njimi so na primer Coming Out Day (dan za razkritje), National Day of Silence (nacionalni dan tišine) v spomin na tiste, ki so bili ubiti zaradi svoje spolne usmerjenosti, STARS ples v pomladnem času ter ogled filma Rocky Horror Picture Show, ki ga spremljajo kostumi iz filma in vse zabavne ter žaljive podrobnosti, ki so tudi sicer del ogleda filma. Oboževalci filma v ZDA imajo namreč izdelan kodeks obnašanja, ki vključuje npr. metanje opečenca v filmsko platno, ko eden izmed likov nazdravi z ‘A toast!’ STARS je nekoč prirejal tudi izbor za travestitsko miss, vendar, kot pravi Joanna, jim v zadnjih letih primanjkuje prostovoljcev.
Tesno sodelujejo tudi z vodstvom šole. »Običajno imamo na začetku leta sestanek s profesorji in tako med drugim ugotovimo, kateri so nam še posebej naklonjeni. Tako študentje vedo, na koga se lahko obrnejo, kadar potrebujejo pomoč. Seveda pa povsod najdemo nevedne ljudi. St. Mary’s College s tem nima prav veliko težav, saj smo majhna in liberalna ustanova. Seveda kdo kdaj kaj reče, pa tudi kakšen napis na zidu se pojavi. Vendar takšni incidenti niso spregledani in so tudi sankcionirani. Pred kratkim smo na primer dobili sporočilo enega izmed vzdrževalcev, ki je na vratih fantovskega študentskega doma opazil napisano besedo »peder«. Preden je poskrbel za odstranitev napisa, nas je o tem obvestil. V štirih letih odkar študiram je to šele drug takšen primer in skupnost študentov na St. Mary’s se mi tudi sicer zdi zelo odprta.«
Po svetu je tovrstnih organizacij manj, saj večina držav ne prakticira ameriškega modela takorekoč hermetično zaprtih kampusov. Skupine, namenjene glbt-mladini, zato pogosteje ustanavljajo izven izobraževalnih ustanov, čeprav so včasih pod okriljem različnih študentskih organizacij. GSA, kot jih poznamo v ZDA, ustanavljajo tudi v Veliki Britaniji in Kanadi, od koder prihaja tudi zadnja novica o prepovedi mladinske glbt-skupine. Srednja šola Richmond Hill se že leta spopada s prepričanjem vodstva, da takšne vsebine ne spadajo v šole. Sedemnajstleni Sean Kaw je imel tega končno dovolj, zato je o težavah obvestil medije in vse kaže, da si bo šola v kratkem premislila.
