ŠPORT IN ŠAH
Ko petke in pernate boe ostanejo v garderobi
O ragbiju nisem imela pojma. Neznano število igralcev se podi po igrišču in med lovom na jajčasto žogo izvaja takšne in drugačne, bolj ali manj homoerotične gibe, nato pa se na neki točki vsi nagrmadijo na kup in se pričnejo prerivati. Vsaj tako se mi je zdelo. Kljub temu velja ragbi za zelo možat šport, kjer ni prostora za »pedre«. Vsaj do sedaj. Na Irskem sem se srečala z Emerald Warriorsi, gejevsko ragbi ekipo, ki že peto leto uspešno lomi okončine nasprotnikov in ki bo leta 2008 v Dublinu gostila svetovno prvenstvo za gejevske ekipe v ragbiju, bolj znano kot Binghamov pokal. Ko je Mark Bingham, eden boljših ameriških igralcev ragbija in odkrit gej, 11. septembra 2001 tragično končal življenje na enem izmed ugrabljenih letal, je bila njegova ekipa ena redkih gejevskih ekip na svetu. Danes jih je samo v Evropi dvanajst, vsako leto pa se jim pridruži še kakšna. Skrajni čas je torej bil, da se o tem zanimivem pojavu podučim, pri čemer sta mi pomagala predsednik kluba Emerald Warriors Barry Joyce in igralec ragbija ter režiser filma Queering The Pitch Tom Maguire.
Ste prva gejevska ragbi ekipa na Irskem, opazila pa sem, da obstajajo tudi ekipe, ki se ukvarjajo z drugimi športi. Ali pri vas torej obstaja tradicija gejevskih športnih ekip?
Barry: Hm … ali je bila nogometna ekipa pred nami?
Tom: Ne, mislim, da smo bili prvi. Neka tradicija torej še ne obstaja, se pa stvari pospešeno razvijajo.
Kako ste prišli na idejo, da ustanovite ragbijevsko ekipo? To vas verjetno pogosto sprašujejo, pa vendarle, zakaj ravno ragbi?
Barry: Naš ustanovitelj je nekaj časa prebil v Seattlu in tam je igral ragbi v gejevskem moštvu. Ko se je z dela v ZDA vrnil nazaj v Dublin, se je odločil, da želi narediti nekaj pozitivnega na gejevski sceni, nekaj povezanega s športom. In ker je pred tem že igral ragbi, se je odločil, da poskusi ustanoviti ekipo za ragbi tudi tu.
Torej ragbija niste izbrali namenoma, ker slovi kot možat, grob šport, da bi tako kljubovali stereotipom o gejih?
Tom: Na začetku je šlo res predvsem zgolj za to, da je naš ustanovitelj, Richie Whyte, ragbi igral že prej. Ko je živel v Ameriki, je bil tudi član gejevske smučarske ekipe, vendar pogoji za smučanje na Irskem niso ravno idealni (smeh). Tako je začel s tistim, kar je poznal, in se tako odločil za ragbijevsko ekipo.
Je bilo težko prepričati širšo javnost, da mislite resno?
Barry: Zgolj zato, ker ragbi slovi kot možat, fizično zahteven šport, geji pa kot poženščene, naparfumirane tetke z mlahavimi zapestji, se mnogim zdi, da smo geji preveč nežni in sramežljivi za ragbi, v resnici pa je prav obratno. Ko gremo na igrišče, petke in pernate boe pustimo v garderobi (smeh).
Kako se vi osebno spopadate z dejstvom, da ste se kot športna ekipa nenadoma znašli v središču pozornosti zaradi neke s športom povsem nepovezane lastnosti?
Barry: Ljudje imajo pogosto zgrešeno predstavo, da ima naše početje gotovo tudi seksualno komponento. S temi stereotipi in predsodki se najlažje soočimo tako, da gremo enostavno na igrišče in igramo. Smo le skupina fantov, ki radi igrajo ragbi, tako kot številni drugi. Ko se tekma začne in lahko na igrišču pokažemo svoje znanje, ljudje pogosto prenehajo s takšnim stereotipnim razmišljanjem.
Kako gledajo na vas pri Irski ragbi zvezi?
Barry: Radi nas imajo (smeh). Postopki za pridobitev članstva ter pravila zveze so zelo stroga za vse nove klube, ki se jim želijo pridružiti. Zahtevajo določeno kakovost igranja in želijo se prepričati, da misliš resno. To pa je tudi vse, kar jih zanima. Prav vseeno jim je, če si gej, hetero ali karkoli že, če si pripravljen igrati in igrati dobro, potem …
Torej z ragbi zvezo dejansko sodelujete?
Barry: Da, smo njeni polnopravni člani.
Kaj pa vaši nasprotniki? Igrate večinoma proti gejevskim ali heteroseksualnim ekipam?
Barry: Večinoma proti gejevskim ekipam, čeprav ne izključno. Letos smo se pridružili in igramo tudi v irski državni ligi, ki je sestavljena iz samih hetero ekip. Igra je precej zapletena in kar nekaj časa traja, da osvojiš pravila, različne načine igranja in seveda trike. Mi smo trdo trenirali štiri leta in smo sedaj pripravljeni na zahtevnejše tekmece.
Imate morda, kot se za ragbi ekipo spodobi, tradicionalnega tekmeca?
Tom: Ja, priznati moramo, da so to Kings Cross Steelers iz Londona. So najstarejša gejevska ragbi ekipa v Evropi, igrajo že vrsto let, poleg tega pa so še Angleži, kar je že samo po sebi zadosten razlog (smeh).
Pred kratkim ste posneli tudi dokumentarni film o ekipi.
Tom: Ko sem se pridružil ekipi, sem takoj zaznal potencial za dokumentarec. Glavni izziv je bil prikazati fante in igro na dovolj zanimiv način za širše občinstvo in menim, da nam je to dobro uspelo. Tudi s strani publike je bil film deležen številnih pohval, predvajan je bil na nacionalni televiziji in na festivalih GLBT filma, kar nam je prislužilo kritike v čisto vseh večjih irskih časopisih. Vse kritike razen ene so bile ugodne, tista ena pa je bila logična posledica uredniške politike in bi me zelo skrbelo, če bi ta časopis objavil kaj lepega o nas (smeh).
Irska naslednje leto organizira Binghamov pokal. Kako potekajo priprave? Bo tokratna prireditev boljša od zadnje v ZDA?
Barry: Slabša bi bila težko. (Teren je bil slabo pripravljen, na igrišču so ležale smeti in celo igle, na voljo je bilo premalo slačilnic in podobno. Op. A.Š.). Tokrat gremo v boj tudi kot zmagovalci evropskega pokala in naša situacija je precej drugačna kot na predlanskem tekmovanju. Trdo smo delali in menim, da smo dobro pripravljeni. Na samem dogodku pričakujemo približno 1500 igralcev iz 35 ali več ekip, tako da gre za res veliko tekmovanje.
Greste na zmago?
Tom: Seveda. Če bomo res zmagali, je seveda vprašanje, vsekakor pa bomo napeli vse moči.
