Leta 1968 sem imel deset let in osem let starejšega bratranca, preko katerega sem zgodaj odkrival spremembe, od katerih je vršal svet: protivojne demonstracije, študentski nemiri, seksualna revolucija, boj proti kapitalizmu, proti kolonializmu, zavračanje tradicionalizma itd. itd. Sedemdeseta so vse to le nadaljevala in moje odkrivanje lastne (tedaj še) biseksualnosti ni bilo nikakršen šok, ne zame pa niti ne za mojo okolico. Resda homoseksualnega gibanja pri nas še ni bilo, a tudi poroke niso bile moderne. Mnenje, da najde ženska smisel življenja šele s tem, da se omoži in ima otroke, je bilo povsem iz obtoka, nanj smo gledali kot na nekaj skrajno konservativnega, že preživetega. V ospredju je bil posameznik, njegova svoboda, tisoč možnosti, svoboda drugih, brez lastninjenja, zasužnjevanja, nadziranja. Zakonska zveza je bila predvsem kontrola oblasti nad seksualnostjo ljudi. Na stotine let je bila vsaj v zahodnem svetu in ob pomoči krščanstva orodje represije in obvladovanja. Sedemdeseta pa so bila leta anarhije, ljubezni, miru, seksualne svobode in s tem promiskuitete, seveda, kar je šlo najbolj v nos nazadnjakom. LGBT-gibanje na zahodu je lahko zacvetelo prav v takem vzdušju in zelo hitro dobilo neslutene razsežnosti. Če danes gledate dokumentarne posnetke tedanjega »razvrata«, ostanete brez besed. Družinske spone so se razrahljale, na pohodu je bilo neskončno možnosti skupinskega življenja, skupnosti, kakršne že tisočletja poznajo nezahodne družbe.
Svet bi se nedvomno razvijal povsem drugače, če se ne bi leta 1981 pojavil aids. Za mnoge, in seveda še najbolj za oblastnike, je prišel kot naročen. Spodsekal je vse to osvobajanje in družbo pahnil desetletja nazaj. Vse iz sedemdesetih je bilo sedaj krivo za to smrtonosno bolezen. Komaj nastalo LGBT-gibanje je bilo napadeno, več kot deset let je samo preštevalo mrtve in se aktiviralo le v boju z virusom. V smrtnem strahu je pograbilo tudi zastrupljeno jabolko, ki mu ga je v svoji človekoljubnosti ponudila heterodružba: zvestobo, monogamnost, abstinenco. Zaprli so vse prostore za seks: savne, darkrume, seks klube, pornokine, zaklenili ali razsvetlili parke, policija je ponoči patruljirala po seksplacih. Da, pomagali vam bomo, če boste plesali po naših taktih. Ugodna klima za idejo o gejevskih porokah. Vsekakor to ni bila neka noviteta, toda v zgodovini je šlo bolj za izjeme, po letu 2000 pa je poroka prišla v glavni tok LGBT-gibanja na zahodu. Poročeni ljudje naj bi bili nekaj normalnega in naravnega, samski so vselej predstavljali nekaj slabega, nenaravnega, in prav med te, tako rekoč »kriminalizirane« posameznike so nekoč sodili homoseksualci. Kampanja za LG-poroke, ki so jo nenazadnje zagnali višji beli moški zahodni sloji (oziroma aktivisti), je vselej poudarjala, da bo njihova zakonska zveza ali družina spodkopala heterodružino, jo tako rekoč v temelju spremenila. Tako kot ni prihod žensk (in gejev) v policijo spremenil samega represivnega bistva policije, ali prihod istih v vojsko samega nasilja vojske, tako se tudi LG-poroka ne more kaj prida razlikovati od heteroporoke: nasilja, represije, nadzora, alkoholizma, depresije, ločitev itd. je in bo prav toliko kot v heterozakonih. In prav to bo najbolj osrečilo večinsko družbo. Lezbijke in geji se bodo nekako zlili z večino, ne bodo se več razlikovali od nje, no, vsaj tisti ne, ki bodo krenili po tej poti. Ostali pa, ki ne bodo sprejeli ponujene roke, bodo še bolj diskriminirani, stigmatizirani, izključeni. Kdo se bo brigal za B in T, pa I in Q in kar je še črk na voljo, kdo za tiste, ki bi morda radi živeli v drugačnih skupnostih, ki bi bili bolj spolno, generacijsko, rasno … pomešani? Kdor spremlja premike v zvezi z aidsom, mu bo povsem jasna histerija ob promoviranju zdravila truvada v preventivne namene. Zdravilo, ki se že vsaj desetletje predpisuje okuženim s hivom, se je namreč izkazalo kot povsem zanesljiva obramba pred virusom. Kar pa pomeni nič drugega kot vrnitev pekla: torej dekadence in seksualnega razvrata. S truvado ni nobene potrebe več imeti stalnega partnerja, pri sebi doma, da je najbolj pri roki, seksualna revolucija se lahko nadaljuje. In prav pred tem svarijo vsi nasprotniki uporabe truvade, vijejo roke in že naznanjajo vesoljni potop. Od leta 1981 je v svetu zaradi hiva umrlo 39 milijonov ljudi, še vedno se jih okuži vsaj dva milijona letno, hiv je kosa, ki visi nad seksom zadnjih 35 let, in sedaj bi nekako kar izginila, nobene grožnje ne bi bilo več, ljudje bi končno lahko zadihali. Še huje, ne bi se hoteli poročati, ampak samo fukati.
Toda poglejmo, kaj bodo spremenile poroke. Najprej je treba pozabiti, da je poroka nekakšen sad ljubezni, gre enostavno za pogodbo. Pravila igre so enaka kot pri heteroporoki, tu aktivisti niso pokazali nobene domišljije in poguma. Pričakuje se zvestoba, skrb za drugega, preživljanje … Stokanje o diskriminaciji bi se lahko spremenilo v aktivizem za drugačne zakone o dedovanju, o skrbništvu, o obiskih v bolnicah, o tisoč drobnih vsakdanjih stvareh, ki so polnile rumeni tisk in ganile heteroobčestvo, da se je nagnilo v prid tistim pridnim, poštenim, urejenim, delovnim gejem in lezbijkam, ki živijo normalno skupno življenje in si vsega tega res niso zaslužili. Saj vendar ne gre za tiste pedrule v tangicah, fantule, dregice, transe in druge nakaze, ki se razkazujejo po ulicah enkrat letno, da so v sramoto narodu in državi. Poroke bodo morda kaj spremenile le v simbolne pomenu, v praksi pa tako rekoč nič. Spreminjanje družbe, kot si ga je zadal aktivizem sedemdesetih let, potrebuje drugačna dejanja kot pa pristajanje na obstoječe, na asimilacijo, ki ne nazadnje zajame le manjšino populacije. Toda skrbi so pravzaprav odveč. Kot ni desetletno propagiranje kondomov pripeljalo do vsesplošne uporabe, ravno nasprotno, tako tudi boj za poroke ne bo zadušil pestrosti, radoživosti in seksualne svobodnosti LGBT-populacije.
