Dan spomina na žrtve transfobije

t flag

Dan spomina na žrtve transfobije oz. Transgender Day of Remembrance – TDOR je dan posvečen vsem transspolnim žrtvam, ki so bile umorjene zaradi transfobije, se pravi diskriminacije in sovraštva do transspolnih ali cisspolno nenormativnih oseb.

Dan spomina na žrtve transfobije se obeležuje vsako leto 20. novembra. Leta 1998 ga je v ZDA ustanovila Gwendolyn Ann Smith, transspolna grafična oblikovalka, kolumnistka in aktivistka, in sicer z namenom obeležitve spomina na Rito Hester, umorjeno temnopolto transspolno žensko. Od ustanovitve naprej je Dan spomina na žrtve transfobije postal odmeven dogodek na globalni ravni. Običajno se na ta dan pripravljajo razni spominski in aktivistični dogodki, ki vključujejo prebiranje imen tistih, ki so bili v preteklem letu žrtve nasilnih smrti zaradi svoje spolne identitete, bedenje ob svečah, umetniške nastope, filmske projekcije, shode itd. Dan spomina na žrtve transfobije je tudi eden izmed osrednjih dogodkov Tedna ozaveščanja o transspolnosti, ki je vsako leto v sredini novembra, letos natančneje med 14. in 20. novembrom.

Transrespect versus Transphobia Worldwide (TTW) je primerjalna longitudinalna kvantitativno-kvalitativna raziskava Transngender Europe, krovne organizacije za tematike transspolnosti v Evropi. TTW od leta 2008 naprej vsako leto izdaja poročilo o zabeleženih umorih transspolnih oseb na svetovni ravni. Letos je bilo zabeleženih 226 umorov transspolnih oseb, podatki pa vključujejo obdobje med 1. oktobrom 2013 in vključno s 30. septembrom 2014.

Kot vsako leto ob objavi poročila TTW, tudi letos doživljam pestro mešanico občutkov, med katerimi prevladujejo jeza, žalost, spoštovanje in hvaležnost. Jeza in žalost sta prisotni, ker si želim, da ne bi nihče nikjer doživljal nasilja zaradi lepot in poguma samoidentifikacije. Jeza je zelo prisotna tudi zato, ker smo transspolne osebe (pre)mnogokrat utišane v kontekstu javnega življenja. O nas se ne govori  veliko, kadar pa se, se večinoma na neprimerne, nespoštljive in neresnične načine. Transspolne osebe smo prisotne povsod, legitimirane pa (pre)malo kje.

Ampak čutim tudi spoštovanje in hvaležnost. Spoštovanje do vseh transspolnih oseb, ki živijo in izražajo sebe, ne glede na to kje na svetu se nahajajo in čeprav je že sam njihov obstoj v družbi lahko sankcioniran z diskriminacijo in nasiljem. Hvaležnost, da imam kot trans oseba privilegij sedeti za svojim prenosnim računalnikom in pisati ta tekst, ki bo nekje objavljen z mojim imenom in priimkom ter se mi ni treba (kaj preveč) bati posledic te objave. Hvaležnost, da se v slovenskem prostoru končno odpirajo diskurzi o transspolnosti, potrebah in pravicah transspolnih ljudi ter (a si drznem sploh to reči?) da se začenja počasi in postopoma oblikovati majhna, a vsekakor nezanemarljiva trans skupnost. Tudi, če jo oblikujeva dva trans prijatelja, ki si delita udobje domačega kavča, ali pa sedem trans ljudi, ki se v skupnem prostoru pogovarjamo o naših realnostih. Na Dan spomina na žrtve transfobije vem, da se bom z grenkim priokusom v mislih poklonil vsem umorjenim transspolnim osebam, ki jih sicer nisem nikoli poznal, ampak z njimi kljub temu čutim neko povezanost. In zaželela si bom, da bi čimprej prav vse transspolne osebe imele možnost dostopa do varnosti, spoštovanja in prostorov, kjer bi lahko brez strahu pred nasiljem v vsej svoji lepoti izražale odtenke svojih identitet.

Viri:
Tags from the story
Written By
More from Anja Koletnik

Transfobno nasilje v Big Brotherju

V začetku meseca se je v hiši Big Brother – dogajanje lahko...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja