Nekaj izmed nekdaj glavnih akterjev in akterk reparativne terapije oz. gibanja »ex-gay« se je v skupnem pismu zavezalo za odpravo omenjene terapije. Pismo so podpisali soustanovitelj mednarodne skupine Exodus International, Michael Bussee, ustanovitelj organizacije Courage UK Jeremy Marks, ustanovitelj organizacije Coming Back Bill Prickett, direktor terenskega dela Tim Rymel in izvršni direktor John J Smid organizacije Love In Action, ustanoviteljica organizacije Parklete Ministries Barlene Bogle in Yvette Schneider, ki je v začetku tedna napovedala svojo podporo prepovedi t. i. reparativne terapije za mladoletne osebe.
Nekateri izmed nekdaj vodilnih akterk in akterjev gibanja »ex-gay«, ki so podpisali pismo, so se v preteklosti že opravičili oz. priznali, da reparativne terapije ne delujejo. Tokrat pa se je prvič toliko najpomembnejših akterjev in akterk združilo in pozvalo k prepovedi te terapije.
Kot so zapisali v skupnem pismu, je bil namen reparativne terapije pomagati lezbijkam, gejem, biseksualnim in transspolnim osebam spremeniti oz. premagati njihovo spolno usmerjenost ali spolno identiteto. V pismu tudi priznavajo, da večina tistih, ki izvaja to t. i. terapijo, to pogosto počne z zelo malo ali brez ustrezne formalne psihološke, se ravna povsem na podlagi religiozne perspektive in verjame, da je homoseksualnost greh.
Priznavajo, da sami niso bili le vključeni v te programe, ampak so te programe tudi ustanovili, vodili in jih promovirali. Skupaj predstavljajo več kot pol stoletja izkušenj in so tako bolj ozaveščeni o neučinkovitosti in škodljivosti reparativne terapije, kot kdorkoli drug. Navajajo, da sami iz prve roke poznajo čustveno in duševno škodo, ki jo ta terapija lahko povzroči, še posebej pri mladih LGBT-osebah. Nekoč so verjeli, da je biti LGBT nekaj moralno napačnega in psihološko gledano »nepravilnega«, a sedaj menijo drugače. Verjeli so tudi, da so si posameznice in posamezniki spolno usmerjenost ali spolno identiteto izbrali sami in ju je posledično moč spremeniti. Sedaj v to ne verjamejo več.
Navajajo tudi nekatere učinke, ki jih je reparativna terapija, ki so jo nekoč zagovarjali, imela na njihove uporabnice in uporabnike – ojača ponotranjeno homofobijo, anksioznost, krivdo in depresijo. Vodi do sovraštva do samega sebe in do čustvene in psihološke škode. Priznavajo tudi, da so se številni zaradi neuspešnosti te terapije odločili za samomor. V pismu skupaj priznavajo, da reparativna terapija nikakor ni terapija, ampak je prav nasprotno – neučinkovita in škodljiva.
Obenem pozivajo vse vodilne v zdravstvu in ustanovah za duševno zdravje k prekinitvi prizadevanj za spremembo spolne usmerjenosti in spolne identitete posameznikov in posameznic. Starše pozivajo k spoštovanju njihovih LGBT-otrok takšnih kot so, cerkev pa pozivajo k sprejetju in potrditvi LGBT-oseb s polno enakopravnostjo in vključenostjo.
Pismo zaključujejo s ponovnim pozivom k prepovedi reparativne terapije in trdnim prepričanjem, da je veliko bolj produktivno LGBT-osebe podpirati, jim svetovati in jih ponuditi mentorstvo, da sprejmejo sami sebe in živijo srečno.
Upamo, da bodo njihove besede upoštevane in v prihodnje tovrstni pristopi ne bodo več škodovali posameznikom in posameznicam.
Prevod napisa na fotografiji: Samozaničevanje ni terapija.
