Svetovni dan človekovih pravic – 67 let kasneje

WHRD

Danes obeležujemo Svetovni dan človekovih pravic. 10. decembra 1948 je bila namreč v Parizu sprejeta Splošna deklaracija o človekovih pravicah. V preambuli, kjer so našteti razlogi za sprejem deklaracije, je med drugim zapisano: “ker sta zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest, in ker je bila stvaritev sveta, v katerem bi imeli vsi ljudje svobodo govora in verovanja in v katerem ne bi živeli v strahu in pomanjkanju, spoznana za najvišje prizadevanje človeštva.”

Leta 2015 pa bi to že lahko bil dan praznovanja, mar ne? Pa ni. Še zdaleč ne samo zaradi bližajočega se referenduma o pravici do poroke z osebo istega spola oz. pravici, da si ne glede na spol in spolno usmerjenost enako obravnavan_a pred zakonom. Ampak ker vedo znova potrjujemo, da zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljeta do barbarskih dejanj:

  • suspendiranja pravic do svobode gibanja, svobode govora ter svobode zbiranja in združevanja v imenu navidezne varnosti,
  • deljenja ljudi na prave in neprave begunke_ce – kot da je beg pred revščino zločin,
  • rezalne žice na mejah svobodnih držav še svobodnejše Evrope,
  • demonizacije ljudi islamske veroizpovedi,
  • izkoriščanja nebelih ljudi,
  • nevidnosti in izkoriščanja seksualnih in spolnih manjšin,
  • odrekanja delavskih pravic delavk_cem v imenu zagotavljanja konkurenčnosti gospodarstva,
  • vojn, ki naj bi prinašale mir in demokracijo, sejejo pa smrt in trpljenje.

Kot da je minilo že preveč časa, da bi pomnile_i grozote druge svetovne vojne, ki so pripeljale do  Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Kot da moramo še enkrat skozi vsa ta barbarska dejanja, da bi se znova spomnile_i, kako je, ko se zanikajo in teptajo človekove pravice. Kot da so človekove pravice le lepa pravljica, ki jo lahko vsakdo pove po svoje glede na svoje trenutne potrebe in interese. Kot da so človekove pravice oportuno politično orodje, s katerim privijamo tiste »druge«, četudi na račun njihovih človekovih pravic. Kot da priznanje človekovih pravic vsem ljudem, ampak res vsem ljudem, pomeni manj pravic za nas, ki jih že uživamo ali pa imamo vsaj na voljo orodja, da se ob kršitvah zaščitimo.

Danes ob 17. uri je na Kongresnem trgu v Ljubljani demonstracija za mir in drugačno Evropo. Svet se ne spreminja s časom, čeprav se na dolgi rok zaradi kratkosti človeškega spomina zdi tako. Spreminjamo ga ljudje. Običajno ne tisti, ki so na pozicijah moči.

 

Tags from the story
Written By
More from Eva Gračanin

V tem mestu ni prostora za seksizem!

Feministke_i s podporo različnih organizacij in iniciativ ter posameznic_kov na različne javnosti...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja