Družba na poti

pred

predTik pred izidom nove številke revije Narobe objavljamo še pogovor z Alenom Jelenom, režiserjem predstave Družba na poti, ki jo je gledališče Škuc uprizorilo v koprodukciji z Mestnim gledališčem ljubljanskim, kjer si predstavo lahko tudi ogledate. Recenzija uprizoritve Suzane Tratnik bo objavljena v tiskani izdaji revije.

Kako je prišlo do prevoda/uprizoritve besedila Družba na poti? Kdo, pravzaprav, je avtor drame, Tom Dalton Bidwell?

Prve informacije o besedilu mladega britanskega avtorja Toma Daltona Bidwella sem našel med prebiranjem intervjuja s srbskim gledališkim producentom Milanom Govedarico v Ludusu. To je časopis srbske zveze dramskih umetnikov. Vzpostavil sem stik z Milanom, ki živi in dela v Veliki Britaniji in on mi je poslal to sveže besedilo, napisano in krstno uprizorjeno leta 2009. Zgodba o Stelli in Georgeu mi je bila blizu, pritegnila me je ob prvem branju predvsem tragikomičnost in neka prikrita žalost, beda, nesrečna ljubezen in navezanost tega čudnega para, zaprtega v hotelski sobi. Da bi delal tragikomedijo, pa je bil zame tudi dovolj velik izziv za razmišljanje o uprizoritvi.

Ko je bilo konec leta 2009 že jasno, da bom režiral v MGL, sem dal besedilo v branje tudi kolegu igralcu in prevajalcu Milanu Štefetu. Milan je tenkočuten bralec, tudi iskreno kritičen in na nek samosvoj način poetičen, všeč pa mi je bil tudi njegov prevod Pasollinijevega dela Amado mio. Milan ima tudi prednost pred kakšnim drugim prevajalcem, saj ima večletne odrske izkušnje in ve kako mora na odru zaživeti prevod, stavek, kaj igralec potrebuje in obvlada tudi glbt-terminologijo. Bil je pravšnji za prevod Bidwellove trpke komedije Company Along the Mile. Avtor je naslov našel v Blackpoolu. Mi seveda te »obmorske promenade« ne poznamo in nam kot taka ne pomeni kaj dosti. Zato je Barbara H. Samobor predlagala naslov Družba na poti. In sprejeli smo ga. Tom, avtor, živi in dela v Angliji. Star je 27 let in velja za avtorja s talentom za izrise pronicljivo humornih, a še vedno verjetnih likov, ki jih pahne v absurdne situacije. Njegovo življenje je močno zaznamovala bolezen pri štirinajstih letih (ne-Hodgkinov limfom), ki jo je po številnih kemoterapijah prebolel, a mu je ta izkušnja popolnoma spremenila pogled na življenje. V enem od intervjujev je povedal, da je ogromno materiala za Stello našel pri bivšem dekletu, ki je bila tujka in je slabše govorila angleško. S Tomom smo se dogovarjali, da bi prišel tudi na premiero v Ljubljano, a je zaradi drugih obveznosti obisk prestavil. Ta trenutek se njegov scenarij poteguje za oskarja med kratkimi filmi. Tako da je zelo uspešen in iskan avtor.

Letošnja sezona v MGL se zdi obarvana precej glbt-jevsko. Jo to kaj vplivalo na vaše (Škučevo) sodelovanje s tem gledališčem?

Vse sezone v MGL pod vodstvom Barbare Hieng Samobor so skrbno sestavljene in so z izborom besedil, zgodb, avtorjev ter žanrov spletene v »celostno podobo«, kar pri nekaterih drugih gledališčih, predvsem osrednjih, pogrešam. Mislim, da letošnja sezona v MGL s programom predvsem zrcali življenje in da se v tem gledališkem ogledalu vidijo izrisi človeških obrazov, usod, identitet in stisk. Na drugi strani pa je repertoar začinjen s humorjem, komedijo. Ja, prisotne so tudi glbt-jevske teme. So sestavni del zgodbe v Mački na pločevinasti strehi, pa v Družbi na poti, prisotne v muziklu Pomladno prebujenje, v Psu, pizdi in pedru; slednji predstavi sta že iz lanske sezone. Naše letošnje sodelovanje z MGL temelji na deseti obletnici ŠKUC gledališča. Ker se je konec leta 2009 že razmišljalo o praznovanju, sestavljal sem tudi štiriletni program in stekli so pogovori z gospo Barbaro Hieng Samobor o koprodukciji, je bilo sveže Bidwelovo besedilo v pravem trenutku na pravem mestu. Gospe Barbari je bilo besedilo všeč in povabila me je k razmišljanju o zasedbi ter ponudila ŠKUC gledališču, da 10 let proslavimo tam, kjer smo leta 2000 začeli – na Mali sceni MGL.

Kje vidite relevantnost (uprizarjanja) besedila Družba na poti?

Odločilno zame je vprašanje človeške bližine, strah pred samoto in na drugi strani neizmerna želja imeti nekoga za vsako ceno. In kaj vse smo ljudje pripravljeni narediti, da dosežemo vsak nekaj od tega… Bistvo v Družbi na poti je v medčloveški odnosih dveh, ki imata skupno preteklost, sta na nek način usodno povezana, ki se imata na nek način rada, sta soodvisna in da lahko uresničujeta svoje potrebe po bližini brez fizičnega stika, imata »plačljivo« razmerje in oba sta »žrtvi« zunanjega sveta, morale, stereotipov, okolja. In kaj vse počneta iz in za ljubezen…

pred1

Besedilo se zdi precej odprto (npr. metanje kamnov v šipo: gre za Georgeevo paranojo? Stellino igro? Resničnost? In odhod v Španijo ob koncu igre: je resničen ali le nadaljevanje niza namišljij?). Tudi odnos med glavnima likoma, Stello in Georgeem, je zapleten (vse se dogaja v zaprtem prostoru, transvestit Stella Georgea plačuje, da je z njo ipd.). Kdo sploh sta? Kako ste se lotili njunega odnosa?

Prefinjena Stella in paranoičen George sta zaradi svojega »nenavadnega« odnosa zelo zapletena lika. Lahko jih dojameš zelo površno, pač kot dva tipa, ki ležita v hotelski sobi in en drugega kratkočasita, zafrkavata, manipulirata, izmišljata in sta hecna in ne seksata, ampak se pretvarjata, da sta. A pod tem plaščem absurdnega humorja (predvsem s strani transvestita Stelle, ki se s cinizmom, dovtipi tudi rešuje, igra dvojno igro) se skriva veliko več; pravi zapleten, temen svet usode, psihe. Predvsem me je kot režiserja fasciniral podatek v besedilu, ki nazorno pokaže, da imata George in Stella skupno preteklost; kot najstnika sta bila tesna prijatelja vse do trenutka, ko je Steven (zdaj Stella) hotel Georgea prijeti za roko na sprehodu. Ta kratek prizor je moč v poplavi besedi in situacij povsem spregledati. Sam ga ob prvem branju sploh nisem doumel. Iz tega podatka o skupnem brezskrbnem otroštvu izvemo, zakaj se je po nekaj letih »ločenosti« zdaj vse spreobrnilo v popačeno in pretvarjajočo sedanjost. Zdaj je lažje razumeti, od kod Stellina želja po Georgovi bližini in od kod Georgeova paranoja in strah, da bo v majhnem mestu prepoznan kot gej ali biseksualec ali vsaj amoralec. O tem piše dramaturginja Zala Dobovšek, ko pravi, da je njuno poznanstvo neznosno, »je naporno, a je tudi lepo in inspirativno. Je začaran krog, kjer se ljubezen in sovraštvo nenadzorovano prepletata in kjer odvisnost od mučne soprisotnosti vsakič znova premaga željo pobega. Njuni ‘skrivni zmenki’ so postali rutina, ki potrebuje nove dimenzije …« Če gresta na koncu res v Španijo? Ja gresta. A bo Španija verjetno nova kletka, še tesnejša hotelska soba … Stella in George sta nesrečna in oba enako žalostna. Nikoli ne bosta en drugemu priznala, da se ljubita, da sta za skupaj že od nekdaj… Žal sta to predstavnika tistih ljudi, ki so rojeni pod nesrečno zvezdo. In žal bosta vsakokrat iz hipne sreče spet stopila globoko v nesrečo.

pred2Kako vidite vlogo absurda (npr. navidezno pogovarjanje o ničemer, napad na postreščka itn.), ki je v igri precej navzoč?

Stella potrebuje veliko sprožilnih (absurdnih) elementov, da premika prestrašenega Georgea. Že avtor je lika postavil v absurdne situacije in jima dal veliko priložnosti, da skozi prizmo absurdnega humorja dosežeta napredek. Absurden ni samo nek dogodek kot na primer »smrt« hotelskega postreščka, ampak tudi to, kako se Stella in George odzivata, spopadata in manipulirata. Absurd je v tej »klasični komediji s preobratom« potreben, nujen. Brez tega absurda bi bila Družba na poti samo konverzacijska igra. Zdaj pa je še trpka, komična in ja, absurdna.

Je Stellin krasni nastop v stilu kraljic preobleke s popevko »Bang bang« že v besedilu ali ste ga dodali vi?

Tega »bang bang« prizora ni v besedilu. Dodali smo ga sami. Med študijem se je pokazala še neka druga podoba Stelle, ki jo je bilo vredno artikulirati. Veliko zasluge za ta Stellin prizor kot kraljice preobleke izhaja iz spopadanja z vlogo igralca Uroša Smoleja. Pesem »Bang Bang« pa sem izbral zelo hitro. Pravzaprav neprestano se mi je vrtela po glavi. To končno verzijo pa je potem znotraj koncepta našla glasbena opremljevalka predstave Darja Hlavka Godina.

Andrej Zavrl, foto: Barbara Čeferin

Več o predstavi >>>

Written By
More from Uredništvo

Razkritje istospolne družine

V sobotni izdaji Večera smo dočakali prvi »coming out« istospolne družine v...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja