Lezbična ljubezen v Rimu

HISTORIJA

Za stari Rim je veljalo, da so se ženske poročale in imele vsaj enega otroka do dvajsetega leta, moški pa do petindvajsetega leta starosti. Vdova se je morala ponovno poročiti v roku enega leta, ločenec ali ločenka pa v roku šestih mesecev. Ne le država in družba, ampak tudi moževa družina je pričakovala, da bo ženska rodila tri otroke, ki so bili predpisani z zakonom, da bi mož na ta način lahko podedoval svojo dediščino. Skratka, država je ženskam z zakonom predpisovala poroko, da bi imele otroke in na ta način ohranjale ter povečale družinsko dediščino aristokratskega rodu. Zaradi tega sta imela mož in žena najbogatejšega sloja ponavadi spolni odnos le, da bi zadovoljila predpisano kvoto otrok (Rouselle; 2002: 315-319).

Dobra plat tega je bila, da je bila ženska po izpolnjeni kvoti na nek način »svobodna« in osvobojena bremena rojevanja (otrok sama ni vzgajala, ampak njene sužnje). To je seveda veljalo le, če se z možem nista ločila ter se ponovno poročila. V tem primeru je namreč morala ponovno izpolniti kvoto rojstev otrok. A prav zaradi ne-ljubeče narave zakonske zveze, je bilo v starem Rimu tudi veliko prešuštva in občasno ženske homoerotike, čeprav je ta spet precej slabše prezentirana kot moška homoerotika.

Tako kot v antični Grčiji so tudi v helenskem svetu učenjaki lezbijko označevali z imeni, kot so »tribada«, »lesbia« in »virago«. A pri razumevanju in opisu istospolne zveze med ženskami so imeli ti velike probleme¹ – preprosto si je niso znali razložiti oziroma je niso dojemali na enak način kot moško homoseksualnost, za katero je veljala logika odnosa med starejšim moškim in mladeničem, med aktivnim, penetrirajočim, in pasivnim, penetrirancem. Rezultat tega je bila zmeda, ki so jo hoteli nekateri urediti v okviru falocentrične ekonomije, tako da so predvideli, da ena ženska drugo penetrira bodisi s povečanim klitorisom bodisi z dildom. Pri takšni vrsti interpretacije naj bi »penetratorka« prevzela moško vlogo. Še večja zmeda je veljala pri razumevanju »pasivne« partnerke, katere vedenje so nekateri razumeli kot »bolj ženstveno« in na ta način bolj sprejemljivo, drugi pa so spet vedenje obeh žensk obsojali.

Povsem druga vrsta razlaga za homoseksualno vedenje žensk, kakor pokaže B. J. Brooten (2006), izvira iz astrološke razlage, iz katere naj bi sledilo, da so nekateri ljudje bolj pod moškimi, nekateri pa bolj pod ženskimi vplivi planetov. Številni zgodnji astrologi in astronomi, vključno s Ptolomejem, so planetom namreč pripisovali spol in spolne značilnosti. Planetarna sprememba spola je tako lahko povzročila preobrat v »običajnem« vedenju moškega ali ženske. Astrologi so zato verjeli, da so konfiguracije med zvezdami vzrok različnim spolnim nagnjenjem in spolni usmerjenosti. Brooten tudi trdi, da Ptolemejev sistem sicer ne priznava heteroseksualnosti kot nekaj, »kar nam je dano« (str. 125), hkrati pa je jasno, da je (bila) heteroseksualnost norma, spolna deviacija pa odmik od te.

Poleg tega so v tistem času homoseksualno aktivnost med ženskami pogosto pripisovali praksam nekaterih ženskih kultov, na primer starodavnemu kultu Stimula in kampanijskim ritualom Demetre oziroma Ceres, kakor so jo imenovali Rimljani. V zvezi s tem je znano, da so številne ženske uporabljale t. i. erotične uroke iz Egipta, s katerimi naj bi pritegnile druge ženske. Uroke, ki so jih uporabljale, so bili pravzaprav tradicionalni, heteroseksualni uroki, ki so jih ženske namenjale tudi lezbičnim odnosom. Število urokov razkriva dokaj veliko število žensk, ki so si želele erotične zveze z drugimi ženskami in ki so bile za uresničenje želje pripravljene narediti nekaj takšnega kot je urok.

Po drugi strani pa so domnevno »amoralno« seksualno življenje rimljanskih žensk nekateri avtorji pripisovali opuščanju prakticiranja določenih drugih kultov, na primer kulta Pudicitije (kult moralne »čistosti«). Pudicitija se je namreč nanašala na moralo na seksualnem področju. Tako Juvenal v eni od svojih satir piše o tem, da sta božanskost in vrlina zapustila svet smrtnikov, zato se je ta zdaj znašel v seksualnem kaosu, ki ga lahko vidimo v obnašanju poročenih žensk:

Kult Pudicitije je bil za Juvenala uporaben način govora o spolni morali med smrtniki, zlasti med poročenimi ženskami. Uporabljal ga je za izris kontrasta med čisto preteklostjo in pokvarjeno sedanjostjo. Moški so namreč v tistem času videli ženske kot moralne subjekte, ki se šele morajo naučiti pravega vedenja. Tega naj bi jih naučila boginja, in če ji to ne uspe, ženske skrenejo na pot seksualne amoralnosti. Vloga boginje Pudicitije naj bi bilo vplivanje na etično bistvo, etično misel svobodne ženske državljanke – bodisi žene bodisi device – in njeno odvračanje od mesenega poželenja, ki bi jo lahko zapeljalo v seksualne »perverzije« in s tem ogrozilo red mesta ter celo kozmosa. Vpliv boginje tako meri na mens (ali duh) ženske. Ta latinski pojem se je nanašal na moralno bistvo posameznice, njeno subjektivno doživljanje, verbalno zmožnost in aktiven intelektualni angažma, zaradi česar so jo implicitno povezovali tudi z verticordia – s srcem (cor), virom subjektivne izkušnje in modrosti pri človeku. Ženske so bile še enkrat predstavljene kot bitja, ki se bolj prepuščajo srcu oz. čustvom kot pa razumu, zaradi česar morajo njihove moralne dispozicije oblikovati  formalne strukture družbe.

Poseben prikaz homoerotične ljubezni med ženskam (ljubezen med Ifis in Iante) najdemo pri Ovidu v njegovem slavnem delu Metamorfoze. Ovid nam, čeprav zgolj na literarni ravni, postreže s pozitivnim in negativnim portretom ljubezni med ženskami v starem Rimu, ki sprevrača stereotipe o ljubezni med ženskami in jih istočasno tudi spodbuja. Zato si Ifis pravzaprav ne želi ženske (čeprav si želi Iante), ker ne verjame, da je možna spolna zadovoljitev med ženskami. In čeprav je bila vzgojena kot deček, je v resnici »dobro in pridno« dekle, pasivna in konvencionalna, zato imamo na koncu njune ljubezenske zgodbe vseeno opraviti s poroko med žensko in moškim. To potrjuje Ovidovo prepričanje o nujnosti ohranjanja kozmičnega, tj. patriarhalnega reda, s katerim se Ovid nenehno ukvarja v Metamorfozah. Na prvi pogled se zdi, da zgodba o Ifis preizprašuje rimljanske norme spola in spolnosti, čeprav jim v resnici pritrjuje, »kajti znotraj rimljanske patriarhalnosti […] vzajemna in erotična ljubezen med ženskami, čeprav ne prepovedana in povsem obsojanja vredna, nima mesta« (Rabinowitz, Auanger; 2002: 281).

Tako kot v antični Grčiji so tudi v Rimu lezbično ljubezen v veliki meri ignorirali, čeprav so se je bolj zavedali in jo tudi bolje dokumentirali kot v antični Grčiji. A ne glede na poimenovanja, ki so jih takrat uporabljali, kažejo na močno neodobravanje in celo gnus nad žensko istospolno ljubeznijo, saj so jo označevali kot »nečisto«, »razuzdano« in »nebrzdano«.

¹Nancy Rabinowitz v delu Med ženskami: od homosocialnosti do homerotike v starodavnem svetu nakaže na pomembno razliko med homosocialnim in homoseksualnim. Prvi pojem se nanaša na to, da je bila helenska družba v veliki meri spolno segregirana in da so ženske večino svojega življenja preživele v družbi drugih žensk. Tega pa ne smemo zamenjevati s pojmom homoerotike, ki se nanaša izključno na seksualne in čustveno-intimne vezi med ženskami.