Veliko je bilo napisanega o velikem revolucionarju, komunistu in oratorju Castru, a hkrati se ob tem pogosto pozablja, kakšen je bil njegov odnos do manjšin, kot so LGBTQ-osebe. To, kar so morale LGBTQ-osebe prenašati v času njegovega vladanja, je bilo eno najhujših zatiranj, poniževanj in izkoriščanj iz strani kakšnega režima v 20-stoletju. V mačistični kulturi osrednje in južne Amerike, ki je prežeta s španskim in portugalskim kolonializmom, pa spopadom s kapitalizmom, so LGBTQ-osebe pod njegovo vladavino doživljale pravi teror in trpinčenje.
Zakaj? Castro je v intervjuju leta 1965 pojasnil, da komunisti_ke ne bodo nikoli verjele_i, da bi lahko homoseksualec_ka ustrezal_a pogojem in zahtevam prave_ga revolucionarja_ke, saj je takšne vrste deviacija v nasprotju s konceptom militantne_ga komunista_ke. Za Castra in njegovega revolucionarnega ‘sotrpina’ Che Guevaro so bili geji „maricones“ oz. „pedri“, pri čemer je bila homoseksualnost inherentno kontrarevolucionarna, buržoazna dekadenca, zaradi katere so geji pod vplivom lagodnega življenja postali pomehkuženi in feminizirani. Zato so jih poslale_i na prisilno delo v t.,i. delovna taborišča, kjer so jih želele_i spreobrniti in kjer so jih obravnavale_i kot odpadek in recediv buržuazne kulture, ki ni imel mesta v novi ‘komunistični’ družbi, Vse_i, ki bi se temu karkoli upirale_i, pa čeprav le s svojo spolno identiteto in spolno usmerjenostjo, je bilo treba v kali zatreti.
V času hladne vojne je Castro v antifašističnem boju želel za svojo vojsko najeti bivše oficirje SS, da bi se naučili o načinu nacističnega bojevanja, kakor razkrivajo pred kratkim javno dostopni dokumenti nemške obveščevalne službe. Čeprav je kubanski režim zaprl svoje delovna in prevzgojna taborišča konec 60-ih let, pa je LGBTQ-osebe še vedno zatiral kot ideološko subverzivne elemente, ki se niso smeli vključiti v komunistično partijo in jim onemogočal zaposlitve. Ko se je sredi 80-ih letih med geji in biseksualnimi moškimi pojavil hiv, je bil Castrov odgovor njihova izolacija oz. pošiljanje v zanje posebej ustanovljene sanatorije, ki jih je ustanovitelj globalnega programa za Aids pri Svetovni zdravstveni organizaciji označil za ‘lepe zapore’.
Končno pa je Castro leta 1980 dovolil 125.000 Kubankam_cem (ki jih je imenoval ‘črvi’) oditi v ZDA, med drugim tudi številnim LGBTQ-osebam. Castro je sicer leta 2010 v intervjuju za enega od mehiških časopisov priznal, da so bili njegovi programi zelo krivični do LGBTQ-oseb in da je kriv za njihovo zatiranje ter trpljenje. To je tudi predstavljalo spremembo v kubanskem pogledu na populacijo LGBTQ, do katere se je začela veliko bolj spoštljivo in prijazno obnašati, zato se danes veliko dela na njihovi vključenosti v kubansko družbo.
A zgodovina LGBTQ vseeno preganja Kubanke_ce. Svoje izkušnje v enem od takšnih kampov je popisal tudi znani pisatelj Reinaldo Arenas v svoji avtobiografiji Preden se znoči, po katerem je bil posnet istoimenski film Juliana Schnabla (Before Night Falls, 2000). V knjigi „Arenas niza dogodek za dogodkom, seks za seksom v že skoraj kataloški maniri/maniji, večkrat je lahkoten in tračarski, a družbena resničnost preprečuje, da bi avtobiografija postala lahkotna in brezskrbna. Ves čas so namreč na delu Državna varnost, ki ima nad ljudmi totalen nadzor, zapore in koncentracijska taborišča“, kakor je knjigo predstavil Andrej Zavrl.
Enako lahko zasledimo pričevanja o izkušnjah številnih LGBTQ-oseb na Kubi v najnovejšem dokumentarcu Jona Aleprta Marielin Marš: Kubanska LGBTQ-revolucija, ki so ga predvajali 28. novembra letos na HBO (le tri dni po Castrovi smrti, 25. novembra). V dokumentarcu se nam predstavijo nekatere_i znane_i in manj znane_i Kubanci_ke LGBTQ. Tako nam Luis Perez, eden od nastopajočih v dokumentarcu, pokaže, kako je imel na svojem osebnem dokumentu zapisano, da je bil na dveletnem prisilnem delu v taborišču, zaradi česar se še dolgo po tem, ko je bil izpuščen, ni mogel niti izobraževati niti dobiti službe. Margarita Diaz, bivša teniška prvakinja, ki je morala končati kariero zaradi svojega “moškega izgleda”, pa je v solzah govorila, kako grozno se je počutila, ko so ji odrekle_i teniško kariero, ki ji je omogočila odmik od doma, kjer je bila spolno zlorabljana.
Spoznamo tudi lezbični par, Yanet in Mailin, ki živita v ruralnem hribovitem predelu Kube: v vasi sta razkriti in vaščani_ke ju sprejemajo. A Yanet vseeno meni, da ji homofobični nadrejeni ne pusti napredovati, njen šef pa noče priznati diskriminacije. Spoznamo tudi Juani, transspolnega moškega, ki je potrdil svoj spol. Kuba od leta 2008 namreč omogoča brezplačno potrditev spola za vse transspolne osebe. Tako nam Juani, ki ima nekaj čez 60 let in živi z bratom Santosom ter 90-letno materjo, pove, da je že kot otrok čutil, da je rojen v napačnem telesu in se je že takrat oblačil v moška oblačila. Sprva ga mati in brat nista razumela in sta ga zavračala, danes pa ga povsem sprejemata kot transspolnega moškega. Pošali se in hkrati ponosno pove tudi o svojem penisu, ki ga ljubkovalno imenuje ‘Pancho’.
V drugem delu dokumentarca spremljamo eno največjih zagovornic pravic LGBTQ, hčerko sedanjega kubanskega predsednika Raula Castra, parlamentarko in Castrovo nečakinjo Marielo Castro (sicer heteroseksualno in poročeno žensko), ki želi popraviti grozote in krivice, ki so bile storjene Kubankam_cem LGBTQ. V dokumentarcu med drugim izvemo, da je bila Mariela ob Juanini postelji, ko se je zbudil po operaciji genitalij. Sicer pa ji je v dokumentarcu na splošno namenjenega veliko prostora. Tako jo vidimo avtobusu s predstavnicami_ki skupnosti LGBTQ in kako potuje v oddaljena področja, kjer želi ljudi prepričati v sprejemanje, pa na čelu parade ponosa in s transparenti kot ‘socializem da, homofobija ne’, ki pričajo, da še vedno ostaja zavezana ideologiji očeta in strica. Je tudi direktorica Nacionalnega centra za izobraževanje na področju spolnosti, ki se precej posveča pravicam in sprejemanju LGBTQ-oseb ter skrbi za njihovo zdravje. Zlasti se posvečajo tematiki hiva in adisa: organizirano imajo distribucijo kondomov, delavnice za spolne delavce_ke in na splošno delavnice o izobraževanju na področju spolnosti. Skrbijo pa tudi, da imajo vse_i, ki živijo s hivom, na voljo primerna zdravila, zato ni nenavadno, da ima Kuba danes izjemno nizko incidenco hiva in smrtnosti zaradi aidsa.
Tako se zdi, da je danes Kuba na določenih področjih ter predelih celo bolj naklonjena in prijazna do LGBTQ-oseb kot npr. ZDA. Skratka, Kuba doživlja pravi razcvet na področju gibanja LGBTQ.
Viri:
