Transspolni moški je rodil zdravega otroka

Po tem ko si je populacija LGBT v ZDA izbojevala možnost istospolnih porok, se je mesto boja pravic premaknilo še bolj v zasebnost, in sicer v najbolj zasebno sfero človekovega življenja, kot sta spol in spolna identiteta. Pri tem so trenutno najbolj izpostavljene_i transspolne_i prebivalke_ci ZDA, ki se borijo tako za večjo prepoznavnost kakor tudi sprejetost (slednje jim je vsaj do neke mere prineslo razkritje Caitlyn Jenner in medijska izpostavljenost Laverne Cox).

Poleg tega so tudi številna podjetja, zvezdnice_ki in športne organizacije izrazile podporo transspolnim osebam. Zlasti se je to pokazalo v zvezni državi Severna Karolina ob njihovem kontraverznemu zakonu, ki omejuje protidiskriminacijska določila za LGBT-osebe in preprečuje transspolnim osebam uporabo stranišč in slačilnic v javnih zgradbah in šolah v skladu z njihovim spolom, t. i. House Bill 2 (HB2). Številna podjetja in športni klubi so odpovedali sodelovanja in tekmovanja na zvezni ravni, hkrati pa je predsednik Obama odredil, da morajo vse javne šole učence_ke in študente_ke obravnavati enakopravno ne glede na spol in spolno identiteto.

In v tem smislu lahko beremo tudi zgodbo o rojstvu zdravega fantka, ki ga je letos spomladi rodil Evan Hampel, 35-letni transspolni Američan iz zvezne države Massachusetts. Njegove fotografije dojenja (chestfeeding, kakor imenujejo dojenje pri transspolnih moških) so obkrožile svet, čeprav lahko pogosto preberemo ter smo priča javnim razpravam, celo obsojanjem in občasno tudi zgražanjem nad doječimi materami, ki delijo svoje fotografije na socialnih omrežjih. A vendarle to ne drži za Evana Hampela, čigar dojenje svojega novorojenčka, smo lahko julija občudovali v revijah Time in People, njegova sestra Jessie pa je popisala njegovo zgodbe razkritja, tranzicije in rojstva sina.

Hampel si je sicer od nekdaj želel imeti otroka, čeprav je vedel, da žensko telo ni tisto, kar v sebi čuti, da je njegov pravi spol. Rodil se je kot eden od treh sestra, a se je kot 19-letnik razkril kot transspolni moški, svojo tranzicijo pa leta 2003 začel s hormonsko terapijo (z vzbrizgavanjem testosterona). Leta 2011 sta se Hampel in njegova partnerka odločila, da bosta imela otroka. Hampel je takrat prenehal s testosteronsko terapijo in poskušal z umetno oploditvijo: po nekaj neuspešnih poskusih in enem splavu (potem, ko njegova ginekologinja ni zaznala srčnega utripa  na ultrazvoku) je letošnjo pomlad rodil zdravega fantka.

Čeprav bi morda pričakovale_i, da bo ob nosečnosti in prvih nekaj mesecev po porodu Hampel morda doživljal ‘tesnobo’ in neprijetne občutke zaradi svojega pripisanega spola, kakor to doživljajo nekateri moški ob ponovnem soočanju s svojim pripisanim spolom, ni bilo tako. Meni pa, da je bila odločitev za nosečnost in porod neke vrste hazardiranje, saj dejansko ni vedel in ni mogel natančno predvideti, kako se bo počutil. Končni zaključek je bil, da se je zelo dobro počutil, ko je ugotovil kaj dejansko zmore njegovo telo, kakor opisuje sestra Jessie njegovo pot nosečnosti in rojstva.

Za nekatere druge pa ni bilo tako in so morali ponovno preživeti vso grozo in trpljenje, ki so ga doživljali pred tranzicijo. Hampel se je pogovarjal z nekim transspolnim moškim, ki je prav tako rodil (ponavadi so največja opora prav tisti, ki imajo enake izkušnje). Ta je povedal, da se je spopadal z depresijo, ker se je tako slabo počutil v svojem telesu. Nekdo drug pa je dejal, da bi se celo ubil, če ne bi bilo razumevajočih prijateljev_ic.

Nosečnosti, kakor je Hamplova, ter ostale, ki sledijo in bodo sledile, bodo še bolj spremenile družbeno percepcijo o kulturnih normah glede spola, spolne identitete in spolnosti. In še bolj bomo spoznale_i ter doumele_i, da ne obstajata žensko in moško telo. Obstajajo samo različna telesa, ki jim kot družba pripišemo lastnosti moškosti in ženskosti (pri tem seveda vedno pozabimo na interseksualna telesa).

Zato je zelo pomembno, da se vsi skupaj bolje poučimo o Hamplovih izkušnjah in podobnih izkušnjah drugih transspolnih oseb ter poskušamo razumeti njihovo tranzicijo in jo sprejeti. Tako lahko zasledimo, da na primer Hampel prvo leto tranzicije še ni dosegel želenega izgleda, pri tem pa je šel skozi pospešene fazo pubertete, v kateri je doživel spremembo glasu in vplive povišanega testosterona, ki jih sprva niti sam ni dobro razumel: njegovi lasje so se stanjšali, boki so izginili, prsi so se zmanjšale in postale bolj mišičaste, roke pa bolj poraščene, a trinajst let kasneje Evana nihče ne more zamenjati z žensko, saj je povsem običajen moški, kakor pove njegova sestra.

Pred nosečnostjo si je enkrat tedensko v mišico vbrizgal hormon, ki je zaviral estrogen, istočasno pa povečal raven testosterona. Ni se odločil za kirurško potrditev spola, kar pomeni, da ni posegal v izgled in funkcijo reproduktivnih organov in ni opravil kirurškega preoblikovanja prsi, ki se ji podvržejo številni transspolni moški, ker je alergičen na večino antibiotikov, pa tudi zato, ker je vedel, da si nekoč vseeno želi imeti oziroma roditi otroka. Vsak dan si zato čez prsi ovije kompresijski trak, kar mu sicer povzroča bolečino, vendar se tolaži s tem, da je to pač del tega, ker je moški, enako kakor se nekatere osebe navadijo na visoke pete.

Vse omenjeno pomeni, da je njegova tranzicija v enaki meri družbena kakor fizična: ne le, da izgleda kot moški tudi obnaša, čuti, misli in vede se kot moški. Na začetku se je ob moških, ki niso vedeli, da je transspolni moški, počutil nelagodno, saj se je ves čas preverjal, da ne bi rekel ali naredil kaj napačnega, kar ne bi bilo v skladu z njegovim spolom. Trinajst let kasneje teh dilem in nelagodja ne čuti več in se je povsem prilagodil svoji novi fizični in družbeni vlogi. Za zdravnice_ke je transspolni moški, za ostale, vključno z njim, pa je zgolj moški, kakor ga opiše  njegova sestra.

In kakor je bila zanj pot tranzicije naporna , so bili po svoje enako naporni tudi pot in izkušnje nosečnosti in poroda. Leta 2013 se je naročil na zdravniški pregled v bostonskem zdravstvenem centru. Za njegovega zdravnika je bil prvi transspolni moški, ki se je pripravljal na zanositev in porod, a pri tem je v zdravstvenem sistemu naletel na vrsto težav, s katerim se soočajo številne_i transspolne_i prebivalci_ke ZDA. Predvsem to, da je moral najprej svojega zdravnika podučiti o tem, kako naj ga naslavlja, se obnaša do njegovega telesa in podobno.

Kakor razkriva nacionalna študija o diskriminaciji transspolnih oseb iz leta 2011, v kateri je sodelovalo 6.456 respondentk_ov, objavil pa jo je National Center for Transgender Equality in National LGBTQ Task Force, je kar polovica vprašanih transspolnih oseb odgovorila, da se je moralo zdravstveno osebje najprej podučiti, kako naj se obnašajo do njih, kako naj jih naslavljajo, obravnavajo njihovo telo in spol. Zato se je ob takšnih in podobnih izkušnjah, ki jih je doživel tudi Hampel, do obdobja pred nosečnostjo večinoma izogibal zdravnic_kov. A ko je prišel čas in odločitev za nosečnost, se temu preprosto ni mogel izogniti.

Tudi Hampelova babica, Clare Storck, je sporočila, da je bil Hampel  prvi transspolni moški, ki je rodil v njeni dolgi zgodovini babištva. A ko se je Hampel prvič naročil na obisk pri babici, je moral izpolniti formular, ki je vsakič znova povzročal probleme in zaplete pri odpiranju njegove zdravstvene kartoteke in prenosu podatkov za zavarovalnico, če so za njegov spol označili moškega. V obeh primerih sistem ni dovoljeval vpisa, da je moški, in Hampel je moral vsakič znova razlagati, da je njegov pripisani spol ženski in da moški spol je tisti, ki ga čuti kot svoj pravi spol. A ker se je to dogajalo prav ob vsakem obisku zdravnice_ka ali babice, je Hampel kasneje obupal, razlaga njegova sestra. Zato je poklical svojega agenta na zavarovalnici in ga prosil, da v tem primeru na formularjih spremenijo njegov spol nazaj v ženski spol, saj v tem primeru ni imel nobenih problemov pri uveljavljanju nastalih stroškov.

Kljub začetnim težavam z računalniško programsko opremo, ki jih je uspešno premagal, je bil Hampel deležen odličnih zdravniških in babiških storitev. Vmes pa se je tudi zdravstveno osebje izobrazilo na področju transspolnosti: med seboj so si izmenjali_e zapiske o izrazoslovju glede njegovega spola, telesa in sploh vsega, kar spada zraven. Občasno so ga poslali_e na akupunkturo, ko je začutil močne bolečine v križu, redno pa je prihajal na ultrazvok in bil o vsem seznanjen skozi celotno nosečnost vse do letošnje spomladi, ko je rodil zdravega sina.

Skratka,  kakor vidimo, nam danes znanost in tehnologija omogočata stvari, ki so bile skoraj nemogoče še pred kakšnim desetletjem.  V tem smislu smo kot družba in kultura naredile_i ogromen napredek pri uresničevanju naših reproduktivnih in družinskih pravic in želja.

Viri:

Time.com

Indenpendent.co.uk

Theguardian.com

Objavljeno v
More from Katarina Majerhold

Spletna nanizanka o lezbičnih odnosih

Starting From Now  (Avstralija, 2014–2016) Režija in scenarij: Julie Kalceff Igrajo: Sarah...
Preberi več