Med 27. novembrom in 4. decembrom bo v Ljubljani (pa tudi v Celju, Kopru in na Ptuju) potekal tradicionalni, že 26. festival gejevskega in lezbičnega filma. Festival se je v svoji zgodovini že večkrat soočal s težavami, v ozadju katerih je bila pogosto prikrita homofobija ali pa popolno nerazumevanje pomena festivala – in zdi se, da se zgodba letos ponavlja. Filmski sklad RS je namreč zavrnil financiranje festivala, čeprav je ta na razpisu prejel več kot 75 točk, kar je bil pogoj za financiranje.
V celoti objavljamo pritožbo, ki jo je Festival gejevskega in lezbičnega filma naslovil na Filmski sklad.
Pritožba na zavrnitev financiranja in uvrstitev na rezervno listo za 26. festival gejevskega in lezbičnega filma
Spoštovani, prijeli smo odločbo št. IO 1509/10, da se naša vloga za projekt 26. festival gejevskega in lezbičnega filma zavrne. Kljub usklajevalnemu sestanku v skladu s formalno ureditvijo vlagamo pritožbo na to odločbo.
oat: left; margin-right: 5px;” class=”outline” alt=”festival” src=”images/stories/festival.jpg” height=”136″ width=”250″ />Med 27. novembrom in 4. decembrom bo v Ljubljani (pa tudi v Celju, Kopru in na Ptuju) potekal tradicionalni, že 26. festival gejevskega in lezbičnega filma. Festival se je v svoji zgodovini že večkrat soočal s težavami, v ozadju katerih je bila pogosto prikrita homofobija ali pa popolno nerazumevanje pomena festivala – in zdi se, da se zgodba letos ponavlja. Filmski sklad RS je namreč zavrnil financiranje festivala, čeprav je ta na razpisu prejel več kot 75 točk, kar je bil pogoj za financiranje.
V celoti objavljamo pritožbo, ki jo je Festival gejevskega in lezbičnega filma naslovil na Filmski sklad.
Pritožba na zavrnitev financiranja in uvrstitev na rezervno listo za 26. festival gejevskega in lezbičnega filma
Spoštovani, prijeli smo odločbo št. IO 1509/10, da se naša vloga za projekt 26. festival gejevskega in lezbičnega filma zavrne. Kljub usklajevalnemu sestanku v skladu s formalno ureditvijo vlagamo pritožbo na to odločbo.
Najprej oporekamo odločitvi, da je FS sprejel v financiranje le tri najbolj ocenjene projekte. V razpisu je namreč pisalo samo: »Najmanjše število točk, ki ga mora posamezni prijavljeni projekt na tem javnem razpisu doseči, da ga SPK predlaga direktorju v financiranje, je 75 točk.« Naša vloga je prejela 75,67 točke, torej jo je SPK predlagala direktorju v financiranje. V razpisu ni nikjer rečeno, da se lahko direktor po svoji volji odloči, katere predlagane projekte bo FS financiral in katere bo uvrstil na rezervno listo. Tudi o rezervni listi v samem razpisu ni niti sledu. Taka izvedba razpisa se nam zdi sporna.
Obenem izražamo ogorčenost nad mnenjem, ki ga je SPK podala o našem projektu.
V vabilu na usklajevalni sestanek in v odločbi je navedeno mnenje, ki ga je podala Strokovno programska skupina v sestavi Tibor Syed Mihelič, Mateja Valentinčič in Neli Vozelj, in ki je našemu festivalu namenila natanko 75,67 točke (ob razpisu v 2009 je naš festival prejel 89,33 točk).
Najprej se mi poraja dvom, da člani skupine sploh poznajo oziroma spremljajo naš festival – in če da, s čim se je naš festival samo v enem letu tako katastrofalno poslabšal? Lanski 25. festival je bil namreč še posebej kvaliteten, prikazal je po dva filma Hladnika in Viscontija, pa režiserje kot so Yasuzo Masumura, Monika Treut, Lea Pool, Lucia Puenzo, Ducastel & Martineau, Karoly Makk itd. Iz njihovega mnenja tudi močno dvomim, da sploh vedo, kaj je gejevski oziroma lezbični film, in kaj naj bi bil festival gejevskega in lezbičnega filma.
Tako v svojem mnenju pravijo, da »morda manjkajo festivalu kakšni ‘močnejši’ filmski naslovi s tega področja in privlačnejši gostje, ki bi pritegnili širše občinstvo«. Ta formulacija že sama po sebi dokazuje, da strokovno programska skupina pri FS enostavno nima pojma, kaj mi počnemo že več kot 25 let in za kaj se trudimo. Očitno vse naše delo in trud pri njih nista požela nikakršnega sadu. Kateri so močnejši od zgoraj naštetih režiserjev? Ne morda, temveč zagotovo so to (za SPK) zahodni mainstream filmi, ki so delani za hetero večinsko publiko in prikazujejo geje oziroma lezbijke. Proti takim filmom seveda nimamo nič, prav gotovo pa ne sodijo na naš festival, saj so delani za drugo publiko. Tudi privlačnejši gostje (ki so nenazadnje odvisni od finančnih sredstev – kakšen sarkazem si privošči tako imenovana strokovna komisija!) zagotovo niso režiserji ali junaki naših filmov, pač pa visokoproračunskih, ki jih lahko srečujemo na straneh rumenega tiska. In največja sramota mnenja: širše občinstvo! Naj tu pojasnim, da je bil festival zasnovan leta 1984 z namenom prikazovati filme, ki se ukvarjajo s homoseksualno tematiko. Ciljno občinstvo je bilo v prvi vrsti homoseksualno in tako ostaja do danes – saj sicer tovrstni festival ne bi bil več potreben. V prvih letih je tematika zanimala tudi večje število hetero občinstva, z leti pa je njihovo zanimanje upadlo oziroma v glavnem sploh več ne obiskujejo našega festivala. Komisija z izrazom »širše občinstvo« zagotovo razume hetero občinstvo. Festival se ni nikoli posebej trudil pritegniti to občinstvo, saj to ni namen našega festivala. Od komisije pa bi le pričakoval, da nam dovoli imeti pravico do svojega lastnega festivala, ki ima svojo vrednost, tudi če ga ne požegna »širše občinstvo«. (Tako imenovano širše občinstvo tudi na splošno ne gleda resnejših in kvalitetnih filmov, pač pa samo hodijo na prireditve – ki imajo dovolj reklame oziroma dovolj velik budžet! Tako obiskovalci derejo na filme, ko so predvajani na neki ‘in’ prireditvi, ter dejansko sploh ne gledajo ali cenijo kvalitetnih filmov. Razprodani filmi z Liffa se ob kasnejših ponovitvah v drugih kinih vrtijo pred prazno dvorano.) Naša prireditev oz. festival seveda ni ‘in’, če se tako izrazim, in tudi nima tega namena. S porastom homofobije v družbi je postal celo moteč, nezaželen, nepotreben ali neustrezen za financiranje. Noben film in noben gost na našem festivalu ne bi pritegnil množic, še celo vseh treh članov komisije ne (da o zaposlenih FS ne govorim).
Po vsebinskih očitkih komisija izpostavi še dva finančne narave. Najprej pravi »da je delež lastnih sredstev v predračunu preskromen« in da gre predvsem za »institucionalne vire«. Iz dolgoletne prakse na področju gejevskega aktivizma lahko zatrdim, da v Sloveniji NI drugih virov, ki bi bili pripravljeni sponzorirati gejevsko ali lezbično prireditev. Pri tem imajo zadržke celo tuje ambasade in kulturni centri. Komisiji, ki očitno živi v večinskem hetero svetu, kjer ni tak problem naprošati sredstva na vseh koncih in krajih, očitno ni znano, da tovrstne vsebine slovenskih podjetij enostavno ne zanimajo ter se niti slučajno ne želijo pojavljati v povezavi z njimi. Zato bi morala komisija še posebej poudariti nujnost institucionalnega financiranja, ne pa da nam to ponuja kot očitek.
Sledi še očitek, da festival »relativno majhen znesek namenja festivalski ekipi«. Kar je povsem res. Festivalska ekipa že leta, desetletja, tako rekoč voluntira, iz čistega veselja organizira festival, KER je budžet festivala enostavno premajhen, da bi lahko krili svoje delo – in to zato, ker nam prav take komisije namenjajo premalo denarja. S to piko na i je komisija poleg popolnega nepoznavanja tematike pokazala še nesramen sarkazem do našega dela – točneje do festivala, ki je najstarejši tovrstni v Evropi IN najstarejši mednarodni filmski festival v Sloveniji (očitno so trije podprti festivali, ki vsi trije skupaj niti približno ne dosegajo naših let, pomebnejši za ohranjanje tradicije).
Morda mi je mnenje komisije bolj razumljivo, če upoštevam, da mi vsaj za dva člana nikakor ni uspelo najti kakršnihkoli referenc s področja filma. Te bi človek pričakoval od ljudi, ki sprejmejo imenovanje v strokovno programsko skupino pri Filmskem skladu! Tako ni čudno, da jim ni znano, da je kar lepo število pomembnih režiserjev svoje prve korake v Sloveniji naredilo prav preko našega festivala npr.: Praunheim, Jarman, Karoly Makk, John Waters, Lea Pool, Patrice Chéreau, Isaac Julien, Almodovar, Gus Van Sant, Bruce LaBruce, Monika Treut, Gregg Araki, Barbara Hammer, Michael Winterbottom, John Greyson, Angelina Maccarone, Lukas Moodysson, Yonfan, Ducastel&Martineau itd. Toda tedaj so bili ti za njih še povsem nepomembni …
Naj se slednjič dotaknem še pogoste pomisli, zakaj naj bi tako specializiran festival financirala država? (Sumim, da so taki pomisleki iz rumenega tiska prišli tudi v misli članov SPK.) Enostavno zato, ker smo državljani tudi geji in lezbijke, ki plačujemo davke, tudi v budžet Filmskega sklada, iz katerega ne gre niti cent za kak slovenski gejevski ali lezbičen film, pač pa je edini možni prejemnik samo naš festival. A očitno je tudi ta malenkost za nekatere preveč, saj predstavlja madež v hetero podobi slovenskega filma. Tega filma, ki so ga v preteklosti odločilno oblikovali trije geji (kako paradoksalno!): Čap, Hladnik in Duletič. Čeprav zgodovina slovenskega filma o tem (kako simptomatično) modro (bolje rečeno, butasto) molči.
Ne morem si kaj, da se ob vsem skupaj ne bi samo pritožil, pač pa izražam tudi svoj protest ob tako omalovažujoči obravnavi.
Lep pozdrav,
Brane Mozetič za 26. festival gejevskega in lezbičnega filma
