Radikalna lezbična feministična teologinja Mary Daly in začetnica moderne feministične teologije je umrla letos januarja v starosti 81 let. Bila je ena od najbolj vplivnih glasnic radikalnega feminističnega gibanja v poznem 20. stoletju. Študirala je filozofijo in teologijo na univerzi v Freiburgu, kjer je z uspešnim zagovorom diplome »premagala« katoliški izobraževalni sistem, ki je takrat preprečeval ženskam, da bi diplomirale iz filozofije.
Leta 1968 je izdala knjigo »The Church and the Second Sex« (Cerkev in drugi spol) in bila zaradi nje odpuščena z univerze v Bostonu, vendar pa so ji bili vrata univerze ponovno odprta zaradi izredne podpore študentov (takrat samih moških) in javnosti. Na univerzi v Bostonu je predavala več kot trideset let. Sama je trdila, da se je po izkušnji, ki je sledila izdaji knjige »Cerkev in drugi spol« prelevila iz »krščanske reformistke« v »radikalno, post-krščansko feministko«.
Daly je, kljub temu, da je njena univerza dovoljevala predavanja, na katerih sta prisotna oba spola, pri svojih predavanjih dovolila, da so prisotne samo ženske, medtem ko je nekaj moških poučevala zasebno. »Če bi bil moški prisoten v razredu, je zelo verjetno, da bi dejal, ‘O, ne. Tudi jaz sem zatiran.’ … Rekel bi, ‘Ne morem jokati. Ne smem se izražati, ua, ua,’« je rekla za Globe leta 1999. Vendar pa je ta spor prišel na sodišče v poznih devetdesetih – tožil jo je študent, ki mu ni dovolila obiskovanja predavanj, in spor se je končal s sporazumno upokojitvijo leta 2001.
V enem od intervjujev je takole opisala svoje raziskovalno delo in cilje: »Ne razmišljam o moških. Ne zanimajo me. Zanimajo me ženske zmožnosti, ki so v patriarhatu neskončno oslabljene. Niso izginile, samo sublimirane so postale. Zanima me to, da bi ženske povečale svoje zmožnosti in jih udejanile. Tako da temu posvečam vso svojo energijo. Ne zanimajo me razlike med moškimi in ženskami. V resnici me popolnoma nič ne zanimajo moške zmožnosti. V svojih knjigah nič ne govorim o tem. Moški sami govorijo o tem ves čas in skušajo biti inkluzivni: “Aha, ja, tudi ve ste vključene.” Jaz govorim o nečem drugem. Skušam poimenovati nekaj, kar lahko prepoznajo samo ženske, ki si jemljejo nazaj svojo moč. Toda besede so nam bile ukradene – čeprav so bile morda izvorno naše besede – so naše besede, vendar so bile obrnjene, sprevržene in pomanjšane. Samo sebe vidim kot piratko, ki pleni in tihotapi nazaj ženskam tisto, kar nam je bilo ukradeno. Npr. krščanska sveta trojica je bila nekoč trojna boginja… Kar me zanima, je boj med biofilijo in nekrofilijo. Gre za ljubezen do življenja nasproti sovraštvu do življenja. Nekrofilijo prevedemo kot ljubezen do smrti in na splošno je patriarhalna kultura nekrofilna, fiksirana na sovraštvo do življenja in ljubezen do smrti.«
