INTERVJU
Tatjana Greif in Nataša Velikonja sta med decembrom 1995 in marcem 1996 intervjuvali prvake in prvakinje tedanjih političnih strank. Odzvale so se vse povabljene stranke, DS – Demokratska stranka, SKD – Slovenski krščanski demokrati, ZLSD – Združena lista socialnih demokratov, SNS – Slovenska nacionalna stranka, LDS – Liberalna demokracija Slovenije in SDSS – Socialdemokratska stranka Slovenije, razen SLS – Slovenske ljudske stranke. Vsem sta postavili pet temeljnih vprašanj o tem, ali so jim znane pobude Evropskega sveta in Evropskega parlamenta o odpravi diskriminatorne zakonodaje za istospolno usmerjene, ali v njihovi stranki posvečajo kakšno pozornost istospolno usmerjenim, ali bi bili pripravljeni podpreti pobude ŠKUC-Roza kluba, Magnusa in LL za zakonske spremembe, ki bi na vseh ravneh zagotavljale enakopravnost ne glede na spolno usmerjenost, in za ustanovitev vladne pisarne za tovrstno populacijo, ter če imajo istospolni člani in članice kakšno korist od pripadnosti njihovi stranki. Odgovore sta objavili v reviji Revolver (marec-maj 1996) pod naslovom Uradna stališča strank političnih strank v Sloveniji do vprašanja istospolne usmerjenosti.
Tatjana Greif je bila tudi v prvi sestavi komisije za pripravo zakona o registraciji, ki je delovala med leti 1997-1998. Z njo smo se pogovarjali o izjavah strank in o njenih izkušnjah z delom v tedanji komisiji, s tem pa napovedujemo tudi osrednjo temo v naslednji številki revije Narobe »Politika in homoseksualnost«, ki izide v oktobru.
Kako sta z Natašo Velikonja dobili odgovore posameznih strank? Je bilo čutiti kakšno izmikanje ali zadržanost, razen SLS, ki se na pobudo sploh ni odzvala?
Intervjuji so bili nekakšno sondiranje terena, prepoznavanje mentalne klime in stanja duha v odnosu do človekovih pravic gejev in lezbijk. Izkazalo se je, da so bili tudi ogrevanje za tek na dolge proge.
Uradno sva pristopili k posameznim parlamentarnim strankam in predlagali srečanje oziroma intervju. Stranke so večinoma reagirale korektno in profesionalno, čeprav je bilo v komunikaciji čutiti nelagodje in zadržanost glede tem homoseksualnosti, lezbištva in človekovih pravic. Je bilo treba kar malo telefonirati naokrog, da so pristali. Intervjuji so potekali na sedežih strank, z vsemi predsedniki ali drugimi funkcionariji strank sva se osebno srečali in pogovorili. Odzvale so se vse povabljene stranke, razen SLS. V SLS so se odzvali zelo arogantno in grobo. Trdili so, da se »ta tema« njih absolutno ne tiče, ker nimajo »takšnih članov« in da »tega« v njihovi stranki ni. Besede homoseksualnost sploh niso mogli izustiti. Verjetno so edina stranka na svetu, ki javno razglaša, da v njenih vrstah ni gejev in lezbijk … Takšno, do človekovih pravic manjšin sovražno stališče SLS, je bilo močno izraženo tudi kasneje, vse do danes.
V nadaljevanju projekta sva opravili podobne intervjuje s predstavniki vladnih institucij na področju enakih možnosti. Tudi tu je bilo stanje zanimivo. Na Uradu varuha človekovih pravic nama tedanji varuh, ki je kot prvi v Sloveniji opravljal to uradniško funkcijo, Ivo Bizjak, skorajda ni mogel pogledati v oči, njegovi odgovori pa so bili na meji sprejemljivega. Med drugim je povedal, da se država ne sme vmešavati v zasebnost državljanov. Takrat, enako tudi danes, velja zmotna predstava, da sta seksualnost in homoseksualnost stvar zasebnosti vsakega posameznika in posameznice. Zakaj potem zakonodaja tako pikolovsko ureja heteroseksualna razmerja in družine? Vsakdo lahko seveda razmišlja po svoje, sporno pa je, če diskriminatorno razmišlja državni uradnik.
Če bi poskusila primerjati tedanje odgovore še danes aktivnih politikov in političark – je zaznati kakšne spremembe njihovih stališč?
Niti ne. Rekla bi, da je osnovno ogrodje ostalo več ali manj enako, torej vsebinsko stagniranje, nekakšen status quo, morda celo nazadovanje. Če berete zapisnike Državnega zbora, ko so obravnavali predlog ZRIPS, potem je to definitivno nazadovanje, gre za šolski primer sovražnega govora. Čeprav zanj ni nihče odgovarjal. Zadrto, sramežljivo in konformistično ostaja tudi prepričanje, da v Sloveniji nimamo vidnih, javnih, deklariranih lezbijk ali gejev v političnih krogih, med vodilnimi politiki, parlamentarci, člani ali članicami strank …
Podobno seveda velja za druge javne funkcije – gospodarstvo, estrado, šport, medije. To seveda ne pomeni, da gejev med politiki dejansko ni, pomeni le, da so skriti, pod kamuflažo. Očitno je biti javno deklarirani gej ali lezbijka v Sloveniji preveliko politično tveganje, zato se nihče od obstoječih politikov ne odloči razkriti svoje homoseksualnosti. V tem je naša država še dalje evropska posebnost. Če drugi evropski politiki in političarke gradijo kariero na podlagi zagovora človekovih pravic manjšin, tudi na podlagi izpostavljanja lastne drugačnosti, se pod Alpami pridno skrivajo. Opravka imamo z akutno obliko ponotranjene homofobije. Strah je pač strah, težko ga je premagati … Politične točke pa je treba seštevati.
Kar danes opažam na področju manjšinskih politik v slovenski politiki, so še vedno razmeroma veliko pomanjkanje zanimanja, nepoznavanje evropskih standardov za enake možnosti, zaščitne zakonodaje, protidiskriminacijske zakonodaje in podobno. Namesto univerzalnosti, enakosti in nedeljivosti načela človekovih pravic se pogosto forsira hierarhija pravic, postavljanje enih pred druge. Veliko več na tem področju zmorejo nevladne organizacije.
Preseneča odgovor predsednika SNS, Zmaga Jelinčiča, ki bi bil takrat celo pripravljen podpreti ureditev istospolnih porok, češ da v stranki ne pristajajo »na kakšno slovensko klerikalno zadrtost« na tem področju. Danes pa …
Takrat je predsednik SNS – rekla bi, bolj na deklarativni kot na dejanski ravni – podpiral uzakonitev istospolnih zvez, češ da samo katoliška cerkev gleda pod rjuhe, država pa tega ne bi smela početi. Glede na to, da je temu kasneje nasprotoval, je videti, da ni mislil resno. Vendar SNS ne bi jemala za splošno merilo.
Zdi se mi, da je največ daljnovidnosti pokazala Viktorija Potočnik, poslanka LDS in predsednica parlamentarne Komisije za žensko politiko, saj je bila edina kritična do ozke definicije pojmovanja družine.
Verjetno to drži. Vedeti pa je treba, da sta tako LDS kakor tudi ZLSD (oz. ZL) imeli priložnost dokazati svojo zavezo za prizadevanja za pravno ureditev istospolnih skupnosti, pa je – ko sta bili na oblasti – obema pošel dih. Obema je primanjkovalo politične volje. Govorim o obdobju 1998-2004, ko so se vlekle priprave različnih predlogov zakona o registrirani partnerski skupnosti. Tu so izvzete posameznice in posamezniki teh strank, ki pa sami, brez zaledja, niso mogli doseči sprememb.
Kdo so bili poleg tebe še člani in članice prve sestave komisije za pripravo zakona o registraciji? Kdo je dal pobudo za ustanovitev te komisije in s čim se je komisija ukvarjala?
Sekciji Škuc-LL in Magnus sta 25. maja 1997 na vlado RS vložili pobudo za spremembo ZZZDR na način, ki bi reguliral tudi partnerske skupnosti gejev in lezbijk. Tedaj je obstajala pravna podlaga (81. člen Poslovnika vlade RS), v skladu s katero so imele zainteresirane nevladne organizacije možnost aktivno sodelovati pri realizaciji nove zakonodaje, če so na tem področju imele izkazan pravni interes. Danes to ni več mogoče, vlada po lastni volji vključuje civilno družbo v pripravo zakonodaje, pa še to v le v zaključni fazi.
Vlada je na to pobudo odgovorila pozitivno. Tedanji minister na MDDSZ Anton Rop je leta 1997 imenoval strokovno delovno skupino, v kateri sta na lastno zahtevo LL in Magnus delovala tudi predstavnika zainteresiranih lezbičnih in gejevskih skupin. Pristojna sekretarka na ministrstvu je bila takrat Helena Kamnar, predsednik komisije pa dr. Karel Zupančič s Pravne fakultete Ljubljana. Člani komisije smo bili: dr. Vesna Rijavec (Pravna fakulteta Maribor), dr. Matjaž Tratnik (Pravna fakulteta Maribor), Bernard Rojnik (Center za mentalno zdravje), Vera Kozmik (Urad za žensko politiko), dr. Metka Mencin Čeplak ter Anton Bricman in mag. Tatjana Greif (Škuc-LL in Magnus). Moj kolega iz gejevske sekcije se je opredelil kot samostojni, neopredeljeni član komisije.
Predsednik komisije je bil profesor prava, dr. Karel Zupančič, ki spremembam ni bil naklonjen. Sprva je bilo zamišljeno, da se spremeni ZZZDR – Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerih. To smo predlagali tudi pobudniki zakonskih sprememb, vendar se je to takoj pokazalo za popolnoma neuresničljivo, predvsem zaradi ostrega nasprotovanja večine članov delovne skupine, zlasti predsednika dr. Zupančiča. Med drugim je pravniška struja znotraj delovne skupine hotela v zakon zapisati izrecno prepoved posvojitve otrok za istospolne pare. To smo ostali člani in članice uspeli preprečiti.
Potem, ko je ideja o tem, da bi posegali v materijo ZZZDR, propadla, je prvi uradni predlog spisala Pravna fakulteta v Mariboru, ki pa je bil, milo rečeno, katastrofalen. Njihov osnutek je bil žaljiv do homoseksualnosti in izrecno diskriminatoren, pravno primerjalni vidik je navajal celo zavajajoče podatke. Očitno te teme sploh niso jemali strokovno resno. Kot vidite, pa je danes spet na urniku sprememba taistega zakona oziroma družinskega zakonika; zgodovina se ponavlja.
Kasneje je pri ministrstvu delovalo več komisij, saj sta se v času 1997-2004 zamenjala vlada in sestava ministrstva. Na neki točki, v času državne sekretarke Alenke Kovšca, je MDDSZ na mojo pobudo v delovno skupino vključilo tudi drugi dve obstoječi organizaciji na področju GLBT, poleg LL in Magnus še Legebitro in DIH. Spisanih je bilo tudi več zakonskih predlogov, v arhivu LL hranimo cele kupe fasciklov z dokumenti iz tega časa.
Je bila v komisiji prisotna konfliktnost stališč? Kako bi opredelila izide delovanja komisije?
Delo prve, Župančičeve komisije, je bilo vseskozi zelo konfliktno. V nasprotju z mojimi pričakovanji so se delovni sestanki komisije pogosto sprevrgli v medsebojne obračune med liberalno in konservativno strujo, nivo komunikacije ni bil ravno na zavidljivi ravni. Opaziti je bilo prezirljiv in pomilovalen odnos nekaterih članov in članic komisije. Kot predstavnica manjšine sem se počutila zapostavljeno in »na udaru«. Ne bi mogla reči, da imam prijetne spomine na to delovno skupino. Vendar me takšna izkušna nikakakor ni razorožila ali mi vzela poguma, prav nasprotno. V vsebinske in formalne podrobnosti se na tem mestu ne bi spuščala, saj je na voljo veliko objav in člankov, ki orisujejo proces zakonodajnih sprememb, tudi posebna številka revije Lesbo z naslovom Partnerstva (štev. 19/20, leto 2003).
Z delom prve komisije verjetno nihče ni bil zadovoljen. Vendar njena ustanovitev in dosežki pomenijo začetek nečesa novega, začetek reforme. Postavljene so bile osnove, izhodišča za nadaljne korake. Začetki niso nikoli lahki.
Ti si leta 2002 tudi vložila pobudo za presojo ustavnosti 3. in 16. člena ZZZDR, vendar ustavno sodišče o pobudi ni razpravljalo. Zakaj?
Potem ko več let ni bila sprejeta razsodba Ustavnega sodišča na mojo pritožbo, je Ustavno sodišče septembra 2005 odločilo, da mojega primera ne bo obravnavalo, ker je bil medtem sprejet Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti – ZRIPS. Dejstvo pa je, da je moja zahteva po presoji ustavnosti ZZZDR še vedno aktualna, ne glede na obstoj ZRIPS. Kot državljanka Republike Slovenije namreč še vedno ne morem skleniti zakonske zveze po svoji svobodni izbiri. Tudi ZRIPS mi tega ne omogoča, ravno tako ne ZZZDR.
Suzana Tratnik
Več:
Dr. Metka Mencin Čeplak: Državljanski prostor je bil v začetku devetdesetih širši >>>
