Medtem ko Ricky Martin piše svoje spomine, v katerih se je končno spomnil povedati svetu, da je gej, na Narobe blogu opozarjamo na veliki intervju z ameriško sociologinjo Judith Stacey, ki bo objavljen v novi, trinajsti številki revije Narobe. Predlagatelji novega Družinskega zakonika se med drugim sklicujejo prav na raziskave Judith Stacey in njenega kolega Tima Biblarza, v ekskluzivnem intervjuju za Narobe pa Stacey pojasnjuje ključne ugotovitve raziskav o istospolnih družinah in odgovarja na nekatere dileme, ki jih izpostavljajo nasprotniki Družinskega zakonika.
Za okus objavljamo del intervjuja. Novi Narobe bo iz tiskarne konec tega tedna in če bodo velikonočni zajčki blagohotni, ga boste lahko listali že v nedeljo na tradicionalnem velikonočnem žuru v K4.
Rekli ste, da za vse vidike življenja v istospolnih družinah še nimamo dovolj raziskav. To je tudi argument, ki se pojavlja v slovenski razpravi o tem vprašanju; nasprotniki trdijo, da gre za nov družbeni fenomen, ki še ni raziskan …
Ne, to ne drži. Dovolj raziskav imamo, ki dokazujejo, da so istospolne družine povsem varno okolje za otrokovo odraščanje. Imamo raziskave iz treh desetletji in nekatere med njimi so visoke kvalitete, ki kažejo, da otroci ob istospolnih starši odrastejo povsem zdravi, čustveno stabilni in uspešni. Nimamo pa dovolj raziskav o seksualni identiteti teh otrok, a tu ne gre za vprašanje varnosti otrok. Vprašanje je torej le, kako družba sprejema take družine. Gre za vprašanje stigme. A če zakonodajalci tem družinam ne podelijo enakih pravic, potem zgolj krepijo to stigmo, namesto da bi otrokom izboljšali položaj. To je tako, kot če bi v antisemitski družbi judovskim staršem rekli, da ne smejo imeti otrok, ker bodo stigmatizirani in diskriminirani.
Problem, ki vendarle obstaja, so reakcije homofobičnega okolja. Mar potem res ni bolje, da otrok ne dajemo v take družine – zdaj ponavljam argument nasprotnikov – in jih tako zaščitimo?
Na to imam dva odgovora, ameriško vrhovno sodišče pa verjetno najboljši odgovor. Mislim, da to ni pravi način razmišljanja, ker tak pristop le krepi družbeno stigmatizacijo in diskriminacijo. S tem boste stvari samo še poslabšali za tiste otroke, ki že živijo v istospolnih družinah. Hkrati je vprašanje, ali otroci, ki so soočeni s tovrstno stigmo, res doživljajo več težav. Jih res bolj zafrkavajo kot otroke iz heterodružin ali pa je to le razlog, na osnovi katerega jih zafrkavajo? Mislim, da je precej odvisno od tega, kje odraščajo. Hkrati se mi zdi pomembno, da moramo idejo o tem, kaj je v otrokovem najboljšem interesu, postaviti v širši družbeni kontekst; v interesu nobenega otroka ni, da se v družbi krepijo homofobija, družbena stigma in neenakost. Če se otroci ne bodo naučili živeti z razlikami, potem to ni preveč dobro. Naj omenim še to, da otroci, ki so soočeni s stigmo, pogosto razvijejo strategije odpora in posebno moč. Čeprav ni zabavno, stvar ni nujno na dolgi rok škodljiva zanje. Sama sem kot judinja odraščala v precej antisemitskem mestu v petdesetih letih prejšnjega stoletja. To ni bilo vedno zabavno, a sem se iz tega tudi veliko naučila. Najverjetneje je to prispevalo tudi k temu, da sem postala sociologinja (smeh).
Sicer pa je na to vprašanje posredno odgovorilo že ameriško vrhovno sodišče v primeru Palmore vs. Sidoti leta 1984. Belski par se je razvezal in mati je dobila skrbništvo nad otrokom. Potem pa se je ponovno poročila, tokrat s temnopoltim moškim, in takrat je njen bivši mož želel vzeti skrbništvo nad otrokom, češ da ni pošteno do otroka, da bo živel v rasno mešanem zakonu in bo s tem izpostavljen stigmi. Sodišče je razsodilo v prid materi, rekoč, da je naloga sodišča v demokratični družbi, da se bori proti stigmi in diskriminaciji, ne pa da jo s svojimi odločitvami zgolj podpira in širi nedemokratične vidike družbe.
