Prejšnji teden je v nezavezujočem pravnem mnenju generalni pravobranilec Sodišča Evropske Unije, Paolo Mengozzi, zapisal, da spolni odnosi med dvema moškima niso zadosten razlog za dokončno prepoved darovanja krvi. Mengozzi sicer priznava, da se z dokončno prepovedjo darovanja krvi moških, ki so imeli ali imajo spolne odnose z moškimi (MSM), zasleduje legalen in legitimen cilj minimiziranja tveganja prenosa okužb na osebe, ki prejmejo transfuzijo, vendar pa je ta prepoved disproporcionalna, saj zajema vse moške iz omenjene skupine ne glede na stopnjo tveganosti njihovega seksualnega vedenja.
Vse se je začelo 29. aprila 2009, ko je zdravnik pri francoski agenciji za transfuzijsko medicino gospoda Légerja zavrnil kot darovalca krvi na podlagi Légerjeve istospolne usmerjenosti. Francoski zakon namreč dovoljuje stalno izključitev moških, ki imajo ali so imeli spolne odnose z moškimi, iz postopka darovanja krvi. Léger se je zaradi diskriminacije pritožil na francosko administrativno sodišče v Strasbourgu, to pa je Sodišče Evropske unije in zaprosilo, da razsodi, ali je stalna izključitev moških, ki imajo ali so imeli spolne odnose z moškimi, iz procesa darovanja krvi v skladu z evropsko direktivo o tehničnih zahtevah za kri in krvne sestavine.
Generalni pravobranilec Sodišča Evropske unije je tako v mnenju zapisal, da spolni odnosi moških z moškimi sami po sebi še ne predstavljajo tveganega seksualnega vedenja. Čeprav seksualno vedenje v omenjeni direktivi ni natančno definirano, se je Mengozzi pri oblikovanju mnenja opiral na splošno definicijo, ki v seksualno vedenje vključuje seksualne prakse, navade posameznika ali posameznice in specifične okoliščine udejanjanja spolnih odnosov.
Države članice EU imajo sicer pravico, da v nacionalno zakonodajo vključujejo strožje ukrepe kot jih predpisujejo direktive, vendar je ta pravica omejena s primarno zakonodajo EU in še posebej s temeljnimi svoboščinami in pravicami. Mengozzi tako meni, da je seksualno vedenje v francoski zakonodaji o darovanju krvi definirano preširoko in presplošno, saj je na podlagi te definicije darovanje krvi prepovedno vsem gejem in biseksualnim moškim. To pa je očitna posredna diskriminacija na podlagi spola in spolne usmerjenosti.
Generalni pravobranilec v svojem mnenju zapisal tudi, da bi moralo administrativno sodišče v Strasbourgu ugotoviti, ali je trenutna obrazložitev epidemiološkega stanja v Franciji podprta z zanesljivimi, reprezentativnimi in sodobnimi statističnimi podatki ter ali je mogoče v pogoje za darovanje krvi vključiti merilo karantene, t. i. okno, ko testi še ne morejo zaznati prisotnosti virusa HIV v krvi. Predlaga tudi, da francosko sodišče revidira vprašalnik za potencialne darovalce in darovalke krvi.
Izpostavil je še nekaj primerov nekonsistentnosti v francoski zakonodaji. Ženske, ki so v partnerstvu z moškim, ki ima spolne odnose z moškimi, niso izključene kot darovalke krvi. Oseba, katere partner ali partnerka je okužen/okužena z virusom HIV, je izključena iz procesa darovanja krvi za štiri mesece in ne za vedno. Svoje utemeljitev pa je podrl še s primerjavo: moški, ki je imel v nekem trenutku svojega življenja zaščitene odnose z moškim ne more nikoli darovati krvi, moški z nezaščitenimi spolnimi odnosi z ženskami pa je podvržen le začasni prepovedi.
Sodniki in sodnice Sodišča Evropske unije morajo o primeru še razsojati. Čeprav mnenje generalnega pravobranilca zanje pri odločanju ni zavezujoče, je kljub temu korak naprej pri zmanjševanju diskriminacije na podlagi spola in spolne usmerjenosti.
