V 23. številki revije Družinska medicina je bil objavljen intervju, ki ga je z Mihom Lobnikom, univ. dipl. sociologom in dolgoletnim aktivistom za pravice LGBT, opravila mag. Nena Kopčavar Guček, dr. med. spec. V intervjuju sta se pogovarjala o tem, s kakšnimi izzivi se srečujejo pacienti in pacientke pri razkritju istospolne usmerjenosti svojim družinskim zdravnikom in zdravnicam.
Poleg tega, da morajo družinske zdravnice in zdravniki biti vešči v prepoznavanju izvora telesne bolezni, je ena izmed njihovih glavnih veščin, da so njihovi ukrepi usmerjeni v človeka in ne v bolezen njegovih organov. Pristop zdravnikov in zdravnic specialistov družinske medicine mora biti celovit in celosten, usmerjen v človeka, družbo, upoštevajoč tudi psihosocialne dejavnike bolezni. Pri odnosu s pacientkami in pacienti mora obstajati medsebojno zaupanje. Prav slednje je bila rdeča nit pogovora.
Sogovornika sta se dotaknila doživljanja istospolne usmerjenosti posameznikov in posameznic. Šele v zadnjih 40 letih se je odvil proces demedikalizacije in dekriminalizacije istospolne usmerjenosti. Tako se pri tej tematiki ne govori več izključno skozi perspektivo spolnosti, ampak predvsem o čustvenih, dolgotrajnih življenjskih odnosih. Lobnik je na tem mestu izpostavil pomen okolja, torej to, da je pomembna dilema istospolno usmerjenih v sodobni družbi ta, ali naj svojo spolno usmerjenost razkrijejo drugim ali pa naj jo pred svojimi bližnjimi tajijo. Glede na to je navedel različne načine izražanja spolne usmerjenosti v različnih okoljih.
Sogovornika sta se dotaknila tudi odnosa slovenske družbe do istospolne usmerjenosti. Lobnik je mnenja, da je odnos celotne družbe do tega vprašanja težko oceniti. Izpostavil je pomen odprtosti in ozaveščenosti glede te tematike, ki je tesno povezana z zakonodajo, ki posameznicam in posameznikom ter parom o(ne)mogoča enakopravno življenje. Glede slovenske družbe je mnenja, da še ni opravila svojih nalog – do danes ni uspela odpraviti uzakonjene neenake obravnave parov istega spola, kljub odločbama Ustavnega sodišča, ki sta jasno pokazali na potrebo po tem. Opozoril je, da se zaradi tega konteksta veliko posameznic in posameznikov odloči prikriti svojo istospolno usmerjenost, ki pa šele v določenih življenjskih okoliščinah postane pomembna tudi za njihove bližnje.
Po mnenju Lobnika je pri odnosu med pacientkami in pacienti ter njihovimi družinskimi zdravniki in zdravnicami pomemben pojem varnega okolja – slednje pomeni deklarativno predvideno možnost, da posameznik ali posameznica svojemu zdravniku ali zdravnici lahko zaupa svojo spolno usmerjenost. Varen prostor je tako zelo pomemben, saj v družbi, ki homoseksualnosti ni naklonjena, posamezniki in posameznice zaradi tega lahko doživljajo duševne stiske. Družinski zdravniki in zdravnice pa so tisti, ki pogosto prvi opazijo prve simptome teh stisk in jih preverijo tudi v spolnem kontekstu, kar je zelo pomembno predvsem pri mladih.
Posamezniki in posameznice ob razkritju svoje istospolne usmerjenosti lahko doživijo po eni strani podporo, po drugi strani pa nesprejemanje okolice. Slednje predstavlja pritisk na posameznike in posameznice, kar lahko privede do anksioznosti in depresije. Nekateri so deležni tudi psihičnega, verbalnega in/ali fizičnega nasilja. Po mnenju Lobnika je razkritje proti volji posameznikov in posameznic pomemben dejavnik strahu in stresa – prav zato je po njegovem mnenju celotno razkritje spolne usmerjenosti lahko pomemben način, kako presekati krog strahu in s tem povezano tesnobo. Pri vsem tem je pomembno podporno okolje in določen čas, da se ljudje v okolici navadijo novega »dejstva«, ki je bilo do takrat nepričakovano.
Samo delo zdravstvenih strokovnjakov in strokovnjakinj po mnenju Lobnika predstavljajo specifični izzivi dela s populacijo, kar je povezano s specifičnostjo spolnega življenja. Tako kot vsi preostali imajo tudi istospolno usmerjeni posamezniki in posameznice različne oblike odnosov – nekateri lahko živijo aseksualno življenje, nekateri živijo v izključno monogamnih življenjskih zvezah, spet drugi v odprtih zvezah ipd. Prav zavest o raznolikosti populacije je pomembna za učinkovito delo zdravnikov in zdravnic.
Pomembna tema intervjuja so bile spolno prenosljive okužbe, točneje senzibilnost zdravnikov in zdravnic do pogovora o življenjskem slogu posameznika in posameznice, o morebitnih nezvestobah v partnerskih zvezah, o morebitnem testiranju na spolno prenosljive okužbe itd. Na tem mestu je Lobnik izpostavil specifično situacijo v Sloveniji, saj se zdi, da nekatere bolj motijo izražene in zakonsko urejene zveze partnerjev istega spola, kot pa razgibano spolno življenje te populacije (dokler se to seveda dogaja za štirimi stenami, kljub tveganjem, ki jih tak življenjski slog prinaša).
Pogovor o področjih, kjer se pojavlja čustvena dimenzija življenja, je po mnenju Lobnika zelo pomemben, saj omogoča boljše razumevanje večplastnosti človeških življenj. Navedel je pereča področja, ki se v praksi kažejo kot zelo pomembna: življenje v manjših ruralnih okoljih zaradi strahu pred razkritjem posameznikom in posameznicam onemogoča, da bi s svojimi družinskimi zdravnicami in zdravniki spregovorili o svojih stiskah, zaradi česar so pripravljeni potrpeti tudi določene simptome katere od spolno prenosljivih okužb. Pogosto se namreč bojijo, da bo zdravnik ali zdravnica njihovo spolno usmerjenost razkril njihovim bližnjim.
Drugo področje je občutek posameznic in posameznikov, da njihove zdravnice in zdravniki niso naklonjeni do te tematike, zaradi česar verjetno o svoji spolni usmerjenosti pred njimi ne bodo spregovorili. Zelo pomembno pa je tudi področje napotitev do specialistk in specialistov – Lobnik izpostavlja veliko oviro pri tistih, ki potrebujejo napotnico za specializirane ambulante za spolno prenosljive okužbe. Kljub temu, da je pri nas npr. do psihiatrinje ali psihiatra in ginekologinje ali ginekologa mogoče priti brez napotnice, pa mora v primeru pozitivnega rezultata testa, na katero izmed spolno prenosljivih okužb, posameznik ali posameznica najprej po napotnico do svojega družinskega zdravnika ali družinske zdravnice. Birokratski razlogi ne bi smeli zmanjševati dostopnosti do zdravstvenih storitev zavarovanih oseb. Pri izbiri družinskega izbranega zdravnika ali zdravnice ima pri istospolno usmerjenih posameznikih in posameznicah vlogo tudi občutek, da bodo ob morebitni diskriminaciji pri njem/njej lahko dobili na podporo.
Ena izmed pomembnih težav je še okužba z virusom HIV in drugimi spolno prenosljivimi okužbami, saj je prisotnih veliko predsodkov do te tematike. Lobniku se zdi nesprejemljivo, da so osebe, okužene s HIV-om, drugače družbeno obravnavane.
Na koncu pogovora sta Lobnik in Kopčavar Guček izpostavila zelo pomembno temo – izobraževanje zdravnic in zdravnikov. Glede na to, da je spolna usmerjenost za približno vsaj 10 odstotkov populacije pomembna življenjska okoliščina, se Lobniku zdi zelo pomembno, da se zdravstvene institucije, ki izobražujejo zdravnice in zdravnike ter preostale delavce in delavke v zdravstvu, bolj odprejo tej tematiki.
