Liberalna akademija, društvo za preučevanje politične demokracije in liberalizma, se je odzvalo na včerajšnjo razpravo o Družinskem zakoniku v parlamentu. Izražajo podporo predlaganemu zakoniku in opozarjajo na sovražni govor, ki se je v razpravi pojavljal. Objavljamo celotno besedilo izjave za javnost:
V Liberalni akademiji podpiramo sprejetje novega družinskega zakonika, ki bo nadomestil starega in zastarelega, kot zakonsko nujno ustrezno dejanje. Nov zakonik prinaša in ponuja številne primerne in strokovno podprte rešitve, ki so usklajene s sodobnim razumevanjem družine, starševstva, partnerstev in zakonske zveze na način, kot je to regulirano v sodobnih demokratičnih skupnostih.
Toda prva obravnava predloga družinskega zakonika v državnem zboru je ponovno postregla z dolgim seznamom predsodkov in fantazem ter sovražnosti in žaljivk na račun istospolno usmerjenih, saj se je razprava žal osredotočila na izjemno majhen segment predlaganih sprememb, ki so bile očitno izbrane v namen cenenega nabiranja političnih točk. V svoji argumentaciji so se nasprotniki in nasprotnice izenačevanja pravic istospolnih in raznospolnih partnerskih skupnosti (ne glede na raven deklarirane »strpnosti«) posluževali enostranskih interpretacij raziskovalnih rezultatov in statistik, med katerimi mnogi nimajo prav nobene zveze s področjem, ki naj bi ga reguliral družinski zakonik. Med »argumenti« so se znašle tudi očitne laži, kakršna je trditev poslanca Jelinčiča, češ da »Evropska konvencija o posvojitvah otrok ne dovoljuje posvojitve istospolnim partnerjem«. Konvencija Sveta Evrope o posvojitvi otrok namreč prav nasprotno nasprotno določa, da se države »lahko same odločijo, da posvojitve omogočijo homoseksualnim parom in heteroseksualnim parom, ki živijo trajnem razmerju«.
Kot v vsaki s predsodki obremenjeni reprezentaciji so nasprotniki enakega obravnavanja istospolno usmerjene tudi tokrat prikazovali kot homogeno patološko, otrokom vsaj potencialno nevarno skupino – kot nevrotične, zmedene, okužene (vsaj potencialno) z virusom HIV, nezmožne dolgotrajnih partnerskih razmerij, najbolj radikalni pa so istospolno usmerjenost celo povezali z nagnjenostjo h kriminalnim dejanjem spolnih zlorab. To zlonamerno, zavestno politično manipuliranje z demonizacijo istospolno usmerjenih in s sklicevanjem na dobrobiti otrok, je državni zbor ponovno zlorabilo za širjenje moralne panike in sovražnosti do diskriminirane družbene skupine in vseh, ki zagovarjajo enakost.
V Liberalni akademiji želimo poudariti, da morebiti res živimo, če karikiramo, v dveh pravnih državah, o katerih se v zadnjem času s tolikšno lahkoto govori. Natanko tisti, ki ju namreč vzpostavljajo in se nad tem pritožujejo, generirajo prepričanje, da velja ena pravna država za »normalne« in heteroseksualne, in spet neka druga za vse, ki so skozi svojo istospolno pripadnost stigmatizirani kot bolni izmečki družbe, potrebni urgentnega zdravljenja, ker za uspešne tehnike zdravljenja, kot nadvse cinično pripominja prejšnji predsednik državnega zbora France Cukjati, menda še niso slišali.
Prva obravnava je pokazala, da slovenska politična desnica ne le nasprotuje sprejetju novega družinskega zakonika in ob tem uporablja celo vrst propagandističnih nebuloz, nevrednih povprečno educiranega evropskega izobraženca, temveč se upira tudi z ustavo jamčenim načelom enakopravnosti in nediskriminatornosti, ki se nam zdijo samoumevne in zakonsko ščitene. Ustavno sodišče je z zadnjo odločbo enoglasno zahtevalo npr. enakopravnost istospolnih partnerjev tudi na področju premoženjskih pravic. Pri trenutni obravnavi družinskega zakonika torej sploh ne gre toliko za sprejemanje novega zakona, temveč za demonstracijo tega, kakšen demagoški prezir homogeno goji slovenska desnica do obstoječe ustavne in zakonske ureditve. Protizakonito vzpodbujanje sovražnega govora in jasno artikulirana diskriminacija nemudoma terjajo odziv varuhinje človekovih pravic in obsodbo mednarodnih organizacij za varovanje človekovih pravic in borbo proti diskriminaciji. Terjajo zavračajočo reakcijo vseh nas, posameznih strokovnih združenj, intelektualne srenje in širše javnosti. V Sloveniji se očitno odločamo ne le o družinskem zakoniku, ampak o dveh paradigmah razumevanja človekovih pravic, enakopravnosti in enakosti pred zakoni. Tista, ki nam jo ponuja slovenska politična desnica s svojo ideološko podstatjo, nam je s svojim neokusnim propagandizmom in pobalinsko nizkotnostjo lahko za svarilo, kakšna demokratična država v osrčju Evrope ne sme in ne more biti.
Naj si za konec sposodimo misel kolumnista Dnevnika, ki zavrača smiselnost razmisleka poslanca SLS, ko je ta navrgel, ali je kdo vprašal otroke, če si želijo imeti istospolno usmerjene starše. Kolumnist odgovarja: »Ali je kdo vprašal otroke, ali želijo imeti tega narodnega poslanca za svojega očeta?« Logika protipomisleka je legitimna in bi jo lahko razširili: ali je kdo kaj vprašal otroke omenjenih poslancev desnice, če želijo imeti za starše nekoga, ki tako vehementno in brez sramu zagovarja diskriminacijo, neenakost in neenakopravnost istospolno usmerjenih?
Za Liberalno akademijo
Dr. Darko Štrajn
