Na sinodi rimskokatoliške cerkve (RKC) o družinskih vrednotah je bil predstavljen dokument, ki RKC poziva k spoštovanju istospolnih parov. V drugem osnutku, ki je bil nekoliko okrnjen, da bi zadovoljil več škofov, je bila sekcija, ki je v izvirniku nosila naslov »dobrodošlica homoseksualnim osebam«, preimenovana v »skrb za homoseksualne osebe«, zaradi česa je postal osnutek manj sprejemljiv.
Osnutek kljub spremembam, žal, ni bil uspešen na glasovanju, saj je proti glasovalo dve tretjini škofov in je bil izločen iz končnega poročila, kar pomeni, da bo RKC ostala pri svojem dosedanjem stališču, po katerem je homoseksualnost motnja oziroma deviacija. Neuspešen je bil na primer tudi predlog, da bi lahko ločeni in ponovno poročeni kristjani in kristjanke uživali sveto obhajilo.
Neuspehi omenjenih predlogov se zdijo osebni poraz papeža Frančiška, ki ga številni dojemajo kot glavnega akterja sprememb. V svojem zaključnem govoru na sinodi je papež ponovno govoril o potrebi po reformah znotraj RKC. Povedal je, da se Bog ne boji sprememb in da Cerkev ne sme več izgubljati časa pri iskanju načina za zapiranje odprtih ran in doseganju ponovnega zaupanja ljudi, ki so ga izgubili. Namignil je še, da se bodo reforme glede homoseksualnosti ponovno dotaknili na sinodi prihodnje leto.
Homoseksualnost tako v očeh cerkve še vedno ostaja deviacija in tako bo ostalo vsaj še eno leto. Kljub mnenju papeža, ki se zdi veliko bolj svobodomiseln od svojih predhodnikov, se udeleženci sinode s predlogom o sprejetju homoseksualnosti ne strinjajo. Nekoliko nenavadno dejstvo pri tej tragikomični situaciji se zdi morda to, da vrhovni poglavar cerkve in božji namestnik na zemlji ne more uveljaviti svoje volje. Upamo lahko le, da papež dejansko razmišlja na način, kot se ga prikazuje v javnosti in ni njegova domnevna svobodomiselnost zgolj ena od dobro premišljenih potez rimskokatoliškega PR-ja.
