V klubu Tiffany je včeraj, 29. aprila 2009, ob praznovanju 25. letnice homo gibanja potekala okrogla miza o prihodnosti glbt-aktivizma, na kateri so sodelovali Jasna Magić (Legebitra), Andrej Habjan (DIH), Petra Hrovatin (Vstaja lezbosov), Urška Sterle (LL) in Jernej Škof (Magnus), povezovala pa jo je Teja Oblak.
Ob »starih« ugotovitvah, da geje zanima predvsem zabava, lezbijke pa se udeležujejo tudi kulturnih prireditev (kjer gejev skorajda ni), je Jasna Magić poudarila, da je potrebno najti nove načine socializacije. Če so pogovorne skupine pred leti delovale, danes, predvsem zaradi internetnih forumov, ne funkcionirajo več. Legebitra je zato opustila pogovorne skupine za mlade, hkrati pa ugotavljajo, da še vedno obstaja veliko zanimanje za glbt-tabore. Magić je hkrati poudarila, da je tudi virtualno delovanje oblika aktivizma, ki jo je potrebno razvijati.
Urška Sterle meni, da mladi sami po sebi danes niso apatični, ampak je problem v sistemu, ki ljudi sili v apatičnost. »Kapitalizem,« pravi, »določa, da najprej delaš v službi, potem pa sediš doma in gledaš Trenutek resnice.« Problem je torej v sistemu, ki poneumlja, ki ne prepušča relevantnih informacij in podobno. Na tiskovno konferenco ob izdaji novih knjig Vizibilije na primer pridejo le trije novinarji. Zato je potrebno prebiti logiko tega sistema.
Eno od alternativnih pristopov v aktivizmu ponuja Vstaja lezbosov, ki, kot pravi Petra Hrovatin, vzpostavlja neposredni dialog v javnosti. S pogovori z ljudmi na ulici, ki jih snemajo z video kamero, vzpostavljajo dialoški odnos za razpravo o homoseksualnosti, preko katerega želijo informirati in pokazati na sogovornikove predsodke in stereotipe. »Zato smo zelo vesele takrat, ko kdo reče, da bo o tem zdaj malo bolj razmislil.«
Udeleženke in udeleženci okrogle mize so se strinjali z Andrejem Habjanom, ki je poudaril finančno podhranjenost glbt-nevladnih organizacij. Sterle meni, da se bo v času krize ta podhranjenost zgolj še poglobila. Kljub temu društvom ne preostane drugega, kot da še naprej vztrajajo pri svojem delovanju. Jernej Škof je ob tem poudaril pomembnost vidnosti glbt-skupnosti, saj po njegovem homofobična stališča v družbi lahko spreminjamo zgolj z vidnostjo.
Sogovorniki so menili, da je raznovrstnost delovanja različnih društev prednost slovenske glbt-scene, zato povezovanje med društvi ni nujno ali potrebno. Na vprašanje Mitja Blažiča, ali naj gibanje teži k mainstreamu, pa je Urška Sterle odgovorila, da rešitev ni v prostoru za skupno mizo, ampak v razbitju te mize. Potrebna je torej revolucija.
Želje za prihodnjih deset let
Ob zaključku okrogle mize so sogovorniki in sogovornice izrazili svoja (osebna) pričakovanja o prihodnost glbt-scene v Sloveniji. Urška Sterle si želi, da bi scena postala še bolj seksualizirana, želi si še več »pedrov v tangicah in perju.« Meni, da le tovrstna subkultura lahko ustavi vse močnejše naci-fašistoidne konservativne valove v slovenski družbi in širše. Jernej Škof meni, da bi se gibanje moralo povezovati z drugimi progresivnimi gibanji, ker le to lahko pripelje do revolucije in spremembe trenutnega sistema, ki je katastrofalen. Andrej Habjan meni, da bo prizadevanje za pravice in enakopravnost vedno potrebno. Ne predstavlja si družbe, ki bo popolnoma sprejela geje in lezbijke. »Vedno,« pravi, »nas bo nekaj ločilo od večinske družbe.« Jasna Magić si s stališča Legebitre želi razvijati podporne sisteme tudi zunaj Ljubljane, osebno pa upa, da jim ne bo zmanjkalo inovativnosti pri odkrivanju novih komunikacijskih poti. »Le z dialogom,« pravi, »se da reševati stvari.« S tem se je strinjala tudi Petra Hrovatin, ki meni, da je potrebno glbt-skupnost razširiti v vse kanale družbe in na ta način z ljudmi vzpostavljati komunikacijo.
