Pred časom so štiri lezbične družine oziroma socialne matere iz teh družin na Centrih za socialno delo vložile vlogo za posvojitev biološkega otroka svoje partnerke. To so storile na osnovi nekaterih pravnih razlag, po katerih že obstoječi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 135. členu omogoča tovrstno posvojitev. V enem od omenjenih primerov je Center zavrnil vlogo z obrazložitvijo, da na tem področju obstaja pravna praznina in za interpretacijo omenjenega člena prosil Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
Večer neuradno poroča, da je ministrstvo odločilo, da partnerica v istospolni skupnosti lahko posvoji otroka svoje partnerice. Pri tej odločitvi naj bi se na ministrstvu opirali na konvencijo o otrokovih pravicah, ki določa enako obveznost obeh staršev do otrok (torej tako biološkega kot socialnega) in na odločitev upravnih sodišč izpred nekaj let, ko so partnerju v heteroseksualni zunajzakonski zvezi priznali pravico do posvojitve otroka svoje partnerke. Po analogiji bi bila zavrnitev tovrstne posvojitve v primeru istospolne partnerske skupnosti diskriminacija na osnovi spolne usmerjenosti, kar pa prepoveduje že Ustava.
oat: left; margin-right: 5px;” class=”outline” alt=”lezb” src=”images/stories/lezb.jpg” height=”163″ width=”250″ />Pred časom so štiri lezbične družine oziroma socialne matere iz teh družin na Centrih za socialno delo vložile vlogo za posvojitev biološkega otroka svoje partnerke. To so storile na osnovi nekaterih pravnih razlag, po katerih že obstoječi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 135. členu omogoča tovrstno posvojitev. V enem od omenjenih primerov je Center zavrnil vlogo z obrazložitvijo, da na tem področju obstaja pravna praznina in za interpretacijo omenjenega člena prosil Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
Večer neuradno poroča, da je ministrstvo odločilo, da partnerica v istospolni skupnosti lahko posvoji otroka svoje partnerice. Pri tej odločitvi naj bi se na ministrstvu opirali na konvencijo o otrokovih pravicah, ki določa enako obveznost obeh staršev do otrok (torej tako biološkega kot socialnega) in na odločitev upravnih sodišč izpred nekaj let, ko so partnerju v heteroseksualni zunajzakonski zvezi priznali pravico do posvojitve otroka svoje partnerke. Po analogiji bi bila zavrnitev tovrstne posvojitve v primeru istospolne partnerske skupnosti diskriminacija na osnovi spolne usmerjenosti, kar pa prepoveduje že Ustava.
Postopek še ni končan. Vrhovno državno tožilstvo lahko zahteva varstvo zakonitosti, kot je to storilo tudi v primeru priznanja tuje sodne odločbe pri gejevskem paru, ki je v tujini posvojil otroka. Takrat je Vrhovno sodišče argumente državnega tožilstva zavrnilo in že takrat poudarilo, da Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa, da »vsak od partnerjev v istospolni partnerski skupnosti pod splošnimi pogoji lahko posvoji biološkega otroka svojega partnerja, ne moreta pa istospolna partnerja skupaj posvojiti otroka, ki ni biološki potomec nobenega od njiju.« To pomeni, da je na morebitne pripombe državnega tožilstva Vrhovno sodišče pravzaprav že odgovorilo.
Vseh omenjenih dilem ne bo, če bo dokončno potrjen Družinski zakonik, kjer je omenjena pravica do posvojitve v istospolnih družinah eksplicitno zapisana v zakon. Ob tem si lahko preberete še uravnovešeno poročanje na portalu MMC, kjer ob omenjeni novici niso izpustili priložnosti, da bi ponovno opozorili na zbiranje podpisov za referendum, ki naj bi se začelo 1. septembra, objavili znamenite rumene slike »hvala mama, hvala oče« in pod eno od slik zaskrbljeno zapisali: »V kakšni družinski skupnosti bodo živeli slovenski otroci?« No, glavno, da jih skrbi za čistokrvne otroke …
Več:
