V pričakovanu športnega dogodka leta, 27. poletnih Olimpijskih iger v Londonu, ki se začenjajo čez dober teden dni, se svetovni novičarski LGBT-portali pogosto posvečajo vprašanju, koliko razkritih LGBT oseb bo nastopilo na športnih igrah letošnje 30. olimpijade. Znano je namreč, da je biti razkrit gej, lezbijka, biseksualna ali transspolna oseba v vrhunskem športu vse prej kot samoumevno. Poglejmo torej nekaj teh pogumnih športnikov, ki se niso pustili prestrašiti odpovedim sponzorstev, zapletom pri izboru v nacionalne ekipe in ostalim homofobnim trikom v svetu športa.
Avstralec Matthew Mitcham je na Olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008 osvojil zlato odličje v skokih v vodo z desetmetrskega stolpa. Letos se na olimpijsko prizorišče vrača, da bi ubranil svoj naslov. »Dokler športnikom in športnicam ne bo preprosto razkriti svoje spolne usmerjenosti, brez strahu pred izgubo sponzorjev ali strahu, da se ne bi počutili sprejete v svoji reprezentanci, ne bom dovolil, da medijska pozornost do moje spolne usmerjenosti upade. V upanju, da bo to pomagalo drugim, da se bodo počutili bolje.« je povedal Mitcham, ki je sicer tudi ambasador svetovnih LGBT športnih iger Gay games leta 2014 v Clevelandu. Leta 2010 pa je v imenu LGBT športnic in športnikov izrekel olimpijsko zaprisego na Gay games v Koelnu.
Magan Rapione je 27-letna nogometašica, ki si je poleg velike priljubljenosti med oboževalci in oboževalkami uspela pridobiti tudi sponzorsko pogodbo z Nike. Na londonskih igrah sodeluje kot članica ameriške nogometne ekipe. Pred kratkim je svoje razkritje tako zaupala reviji Out:«Čutim, da je šport na splošno še vedno zelo homofoben, saj ni ravno veliko razkritih LGBT športnic in športnikov. Mislim, da veliko ljudi pričakuje, da se ljudje razkrijejo. Mnogi hočejo, čutijo potrebo, vedeti, da ljudje, kot jaz, igrajo nogomet in zastopajo ZDA.«
Seimone Augustus ni samo ena najbolj potetoviranih košarkaric ameriške državne ženske košarkarske lige, ampak je tudi ena redkih razkritih lezbijk tega prvenstva. Branilka Minnesote Lynx je svoje razkritje naredila v začetku letošnjega leta v reviji Advocate, ko se je zaročila s LaTayo Varner.
Nizozemka Marilyn Agliotti je s svojo hokejsko ekipo na Olimpijskih igrah V Pekingu leta 2008 osvojila srebrno odličje. Rodila se je in odraščala v Južnoafriški republiki, leta 2001 se je preselila na Nizozemsko, kjer je tudi spoznala svojo bodočo ženo. Njena nova domovina velja sicer za eno bolj odprtih do LGBT-vprašanj na svetu, vendar je prav hokej Agliotti približal strankam desnice. Je vzornica številnim LGBT-športnicam in športnikom in jih pogosto spodbuja k razkritju: »Do problemov prihaja, ker nas ljudje ne razmuejo. Kaj je lepšega od odkritja nečesa novega, od tega, da se se iz te izkušnje nečesa novega naučiš, ali še bolje, razumeš.«
Pia Sundhage je trenerka ameriške ženske nogometne olimpijske reprezentance. Pravi, da so Olimpijske igre enako pomembne za trenerje, kot za atlete in atletinje. Nedavno je Sundahage, sicer skandinavka po rodu, dejala, da nikoli ni imena težav kot popolnoma razkrita lezbična trenerka ameriške ekipe, in da so jo skupaj s partnerko Marie zelo dobro sprejeli. V svoji 22-letni nogometni karieri je Sundhage zadela 171 golov, na Olimpijskih igrah v London pa se prvič preizkuša kot trenerka.
Kaj pa slovenska olimpijska ekipa?
Po podatkih Gejevskega in lezbičnega lobija je v slovenski olimpijski reprezentanci vsaj 5 istospolno usmerjenih športnic in športnikov, vendar se, predvsem zaradi modnega fiaska pri oblikovanju nacionalnih olimpijskih oblačil, ne želijo posebej izpostavljati. »Ob takih cunjah bi bilo sicer lažje razkriti svojo spolno usmerjenost, kot ime države iz katere prihajaš. Vendar obleke preprosto ne moreš skriti in eno razkritje na olimpijado je več kot dovolj.« je povedala ena od naših lezbičnih olimpijk.
Mitja Blažič (foto od leve proti desni: Matthew Mitcham, Magan Rapione, Seimone Augustu, Marilyn Agliotti, Pia Sundhage)
