KOMENTAR
Pomen “črnih ovc” za obstoj skupnosti
Vsaka skupnost potrebuje »črnce«. Kot edina naravna in izjemno harmonična celota se sicer na vse pretege trudi, da se jih znebi, stlači v zapore, če bog da, jih na koncu celo skuri na grmadi. A brez njih bi taista skupnost propadla. Kot hišica iz kart bi se podrla, zadušila v svoji lastni žagovini, saj bi ostala brez temeljev, na katerih je zrasla. Ko se ljudje ne bi več mogli vtikati v druge, ko bi sosedom zmanjkalo tračov, ko bi v gostilnih ostali sami s svojimi problemi, bi bilo družbe, kot jo poznamo, konec.
Politika strahu je ljudem dobro služila skozi celotno človeško zgodovino. Kaj dobro, odlično. Pevka Elda Viler je tako na ljubljanski tržnici za osrednjo informativno oddajo RTV Slovenije povedala: »Vsepovsod se sliši marsikaj, ne… Jaz ne vem, ker nisem ga prebrala, ampak sliši se marsikaj…« Seveda ni govora o invaziji vesoljcev, pa tudi zloglasni koment Elenin naj bi pred nekaj dnevi zaradi sončeve nevihte začel razpadati, ampak – sliši se marsikaj. Leta 2012 očitno ne bomo dočakali konca sveta, bomo pa verjetno priča najmanj državljanski vojni, če bo novi družinskih zakonik po vseh kalvarijah vendarle sprejet.
mall”>KOMENTAR
Pomen “črnih ovc” za obstoj skupnosti
Vsaka skupnost potrebuje »črnce«. Kot edina naravna in izjemno harmonična celota se sicer na vse pretege trudi, da se jih znebi, stlači v zapore, če bog da, jih na koncu celo skuri na grmadi. A brez njih bi taista skupnost propadla. Kot hišica iz kart bi se podrla, zadušila v svoji lastni žagovini, saj bi ostala brez temeljev, na katerih je zrasla. Ko se ljudje ne bi več mogli vtikati v druge, ko bi sosedom zmanjkalo tračov, ko bi v gostilnih ostali sami s svojimi problemi, bi bilo družbe, kot jo poznamo, konec.
Politika strahu je ljudem dobro služila skozi celotno človeško zgodovino. Kaj dobro, odlično. Pevka Elda Viler je tako na ljubljanski tržnici za osrednjo informativno oddajo RTV Slovenije povedala: »Vsepovsod se sliši marsikaj, ne… Jaz ne vem, ker nisem ga prebrala, ampak sliši se marsikaj…« Seveda ni govora o invaziji vesoljcev, pa tudi zloglasni koment Elenin naj bi pred nekaj dnevi zaradi sončeve nevihte začel razpadati, ampak – sliši se marsikaj. Leta 2012 očitno ne bomo dočakali konca sveta, bomo pa verjetno priča najmanj državljanski vojni, če bo novi družinskih zakonik po vseh kalvarijah vendarle sprejet.
Od J. Edgarja Hooverja…
Ameriška dužba je sinonim za skupnost. Skupnost se od družbe razlikuje po naravi družbenih odnosov, v katere so vpeti posamezniki. Če izjemno poenostavimo, družba postavlja v ospredje sodelovanje individualiziranih posameznikov, medtem ko skupnost že vnaprej določi dogme, ki usmerjajo posameznikovo vedenje. Če se v skupnosti sodeluje, se sodeluje, da se prepreči spremembo, nevarnost, ki preti od zunaj. Tipičen primer so ZDA. Nasproti Evropi je ameriška družba – z izjemo nekaterih urbanih konglomeratov – popolnoma izenačena z idejo skupnosti. To morda niti ne bi bilo slabo, če bi živeli v Dreifussovi utopični fikciji z naslovom Onstraj vesolja. V tej čudoviti klasiki vojaški pilot po nekem čudnem naključju pristane na idiličnem planetu, kjer obstaja ena sama skupnost. Ta živi harmonično življenje, ob recepturi, da »starešine« dovoljujejo in celo spodbujajo posameznikovo izbiro življenjske poti. A skupnosti v »zemeljskem«, ameriškem primeru temeljijo na »tiraniji večine«, kjer je posameznik že kot nekajletni otrok posiljen s strani prevladujoče kolektivne zavesti.
V ZDA je za sankcioniranje svojeglavih deviantov med leti 1935 in 1972 skrbel zloglasni J. Edgar Hoover. Nekdanji šef FBI je največja pooblastila dobil v obdobju »McCarthyizma«, ko sta s senatorjem Josephom McCarthyjem izvajala t.i. »presoje lojalnosti«. Pod drobnogledom so padli predvsem državni uslužbenci, znanstveniki, učitelji, umetniki, pevci in igralci, odvetniki, pa tudi študentje. Po neuradnih podatkih naj bi vsak peti Američan postal žrtev »McCarthyizma« – preiskovale so jih različne komisije, jih v odsotnosti obsodile sodelovanja s komunisti, kar je rezultiralo najmanj v (trajni) izgubi delovnega mesta. Agenti FBI so se posluževali najrazličnejših tehnik, od vlomov, prisluhov, pa do podtikanja dokazov. Ko je vrhovno sodišče leta 1956 prepovedalo obsodbe državljanov na podlagi politične pripadnosti, je Hoover ustanovil tajen program COINTELPRO, s katerim je nadaljeval gonjo proti domnevnim ruskim vohunom. Ta je do leta 1971 podtikala dokaze, širila govorice, podkupovala medije, vse da bi očrnila tiste redke, miseleče Američane. Na »črnih listah«, najbolj znana od njih je bila »Holivudska črna lista«, se je znašlo med 10 in 12 tisoč ljudi, ki so izgubili službe, med njimi je nekaj sto pristalo v zaporih. Znana imena segajo od človeka za prvo atomsko bombo, Roberta Oppenheimerja, do igralca Charleyja Chaplina. J. Edgar Hoover se je še posebno zavzeto lotil homoseksualcev, ko so se v 40. letih začele širiti govorice, da ima razmerje s svojim varovancem in namestnikom Clydom Tomsonom. Prva na njegovi črni listi je bila Eleanor Roosevelt, prva dama ZDA in zavzeta borka za človekove pravice.
Ideja o zunanjem sovražniku je v Združenih državah prisotna skozi celotno novejšo zgodovino. Po razpadu Sovjetske zveze so se Američani osredotočili na sovražnika, ki se je infiltriral v samo jedro demokratične družbe. Osama bin Laden, morda že dolgo mrtev, je kar desetletje napajal ameriške množice, ki so navkljub domačim razprtijam ostajale – za evropsko mentaliteto – neverjetno enotne. A po dveh desetletjih intenzivne vojaške ekspanzije – tako s stališča same vojske, kot z njo povezane industrije – je bila ideja »kletnega« mudžahedina izčrpana. Žrtve v Afganistanu kar logaritmično naraščajo, Irak se je izkazal za čisto polomijo, ameriška javnost – od demokratov do republikancev – pa glasno zahteva, da se njihove sinove vrne domov. Pentagon zato razmišlja trajnostno in analizira nove grožnje. Kitajska ekonomija, ki uspeva predvsem kot posledica svetovne gospodarske krize, je odličen izgovor za nove strahove. Pred nekaj dnevi je Pentagon izdal poročilo, ki predvideva, da bo Kitajska do leta 2020 postala vodilna vojaška sila. Ameriška industrija bo dobila nov zagon, lokalne skupnosti pa sovražnika, ki jih bo nezavedno utrjeval.
…do Aleša Primca
Nekaj podobnega se dogaja tudi v Sloveniji, petdeset let kasneje. V četrtek, dva tedna nazaj, se je začelo Primčevo zbiranje podpisov za razpis novega referenduma. Primca in njegove podpornike skrbi, da se bo »naravna« družina razblinila, razpadla, tako kot razpada komet Elenin. Še več, nasprotnike novega družinskega zakonika skrbi, da bo spremeba v družinski zakonodaji prodrla v njihove lastne družine. Zato so že pred časom ustanovili spletno stran 24kul, kjer samooklicani strokovnjaki pozivajo pred nevarnostmi nove Španske gripe, ki bo – če bo zakonik sprejet – okužila tudi vašega otroka.
Bolj kot neumnosti za psevdoznastvenimi raziskavami, ki jih navaja omenjena spletna stran, je zanimivo vprašanje, ki se sprašuje, kakšen je pravi »naravni« oče, tisti, ki poseduje vse mačistične kvalitete ter bruha ob pogledu na vse, kar je drugačno. Kakšen je resnica za avtoritarnim očetom, ki ga je moč opaziti pred parlamentom, kjer v eni roki drži transparent, v drugi pa nekajmesečnega otroka? Očeta, ki zna udariti po mizi, s prijatelji spiti kozarček ali dva ali šestindvajset, je že leta 1950 s skupino raziskovalcev z Berkleyja nazorno opisal Theodor W. Adorno. V knjigi Avtoritarna osebnost analizira specifike posameznika, ki ga je zgodnjem otroštvu zaznamovala pretirana strogost in konvencionalnost, še posebej pa pomanjkanje čustev med njim in starši. Ko taista oseba odraste, svojo sekundarno družino kroji po načelih hierarhične družbene ureditve, ksenofobije, pretirane konvencionalnosti, nerazumevanja drugačnosti, fundamentalističnega odnosa do vere, stroge discipline in nacionalizma. Osnovne človekove svoboščine avtoritarni »oča« brez težav zamenja s karizmatično oblastjo, v spolnosti pa ima kar velike težave. Ker njegova osebnost izvira iz sadomazohističnih osnov, ima tudi v horizontali pogosto težave, če najprej ne dvigne tudi desnico.
Ob zgornjem opisu, ki je čisto splošne narave in morda tudi neznanstven, je mnogo lažje razumeti fanatizem ljudi, ki se skrivajo za transparenti in podpisi za razpis še enega referenduma. V kolikor razumemo situacijo v njihovih lastnih partnerskih odnosih, združeno s tradicionalno slovensko privoščljivostjo, je njihova gonja upravičena. Zakaj bi se imel sosed lepo, če se sam nimaš? Projecirati lastne travme, komplekse, neuspehe na soseda, sploh če je v sovražni »množici«, množci črnih ovc, je na kratki rok daleč najučinkovitejša metoda. »Črnci« so nujni. Za narodovo blagor, za partnerske odnose, za enotnost naroda.
Meni pa ne da miru izjava, ki jo je novinarki podala starejša občanka. Govori o redu, pravzaprav o njegovi odsotnosti: »Zato, ker mora biti en red. To ni nobenega reda, če lahko vsak dela, kar hoče…« Pri tem ni mislila na beloovratniški kriminal, temveč na red, ki bi ga sama uvedla v družine. Ob razmišljanju, ali je tema sploh še vredna besed, zaslišim na balkonu zoprn, moteč zvok. Verjetno se je ob vseh mukah doline šentflorijanske pokvaril še kompresor v klimi, ki ne sledi več vročemu septembrskemu popoldnevu. A ko le nekaj deset metrov nad seboj zagledam policijski helikopter, se zavem, da se nekaj dogaja. Nekaj, kar ni povezano z zakonikom, politiko in Eldo. Zazrem se čez ograjo in v daljavi zagledam policijsko blokado. Semedelsko pošto so oropali že tretjič. In pri vseh izjavah, ki jih Slovenci namenjajo »delanju reda« preko takšnih in drugačnih referendumov, sem takrat roparjema, prvič v življenju, kar malce privoščil.
Bo že res. Za velikimi besedami ponavadi stojijo majhne duše. In ne govorim o roparskemu dvojcu.
