Velika parada v Johannesburgu v Južni Afriki redno izpostavlja nekatere probleme, ki tamkajšnjo LGBTIQ populacijo tarejo še bolj kot v nekaterih drugih državah. Prav v Južni Afriki se namreč tisti, ki se soočajo s problemom odnosa družbe do njihove spolne usmerjenosti, izraza in življenjskega sloga, pogosteje soočajo še (predvsem) z rasnimi in razrednimi razlikami. Zdi pa se tudi, da dogodek izgublja svoje prvotno poslanstvo.
rgin-right: 5px; float: left;” class=”outline” alt=”JAR_Parada_300″ src=”images/stories/Novice_2012/JAR_Parada_300.jpg” height=”154″ width=”300″ />Velika parada v Johannesburgu v Južni Afriki redno izpostavlja nekatere probleme, ki tamkajšnjo LGBTIQ populacijo tarejo še bolj kot v nekaterih drugih državah. Prav v Južni Afriki se namreč tisti, ki se soočajo s problemom odnosa družbe do njihove spolne usmerjenosti, izraza in življenjskega sloga, pogosteje soočajo še (predvsem) z rasnimi in razrednimi razlikami. Zdi pa se tudi, da dogodek izgublja svoje prvotno poslanstvo.
Z minuto molka so se nekatere aktivistke, ki so jih vodile predvsem lezbične feministke, želele spomniti vseh tistih, ki so bili zaradi svoje spolne identitete žrtve posilstev, umorov in drugih zavržnih dejanj. Tako se jih je nekaj deset uleglo na cesto in zaustavilo nadaljevanje glavnega vala pohoda. In prav tu je prišlo do nenavadnega dogodka: Nekateri udeleženci in udeleženke prajda, med njimi tudi organizatorji parade, ki so predvidevali, da bi bil množični dogodek predvsem sproščen in zabaven, so aktivistkam, ki so želele nenasilno protestirati, to namero preprečili. Drži sicer, da dodatnega protesta med parado nihče ni pričakoval in da so aktivistke svoje uporniško dejanje pripravile brez vednosti vodstva parade.
Kot so poročale udeležene aktivistke, so jih glavni organizatorji množično žalili in jih fizično napadli. Dogajanje, med drugim nonšalantno hojo večine preko ležečih ljudi, je posnela tudi kamera. Ob tem ne gre spregledati vsebine žalitev, ki so jih bili deležne samosvoje aktivistke: predstavniki vodilnih pri paradi so jih z besedami “pošiljali” nazaj v njihova predmestja (revne četrti, kjer živi predvsem temnopolto prebivalstvo). Prav to je pokazalo najverjetnejšo naravo razlik: radikalne aktivistke so po dogodku organizatorjem parade očitale elitizem in skomercializiranost ter pomanjkanje pravega političnega angažmaja, vodilni pri prajdu pa so “provokatorke” obtožili vnašanja nemira in pranja umazanega perila pred očmi splošne javnosti. Organizatorji parade so zatrdili, da podpirajo prizadevanja in boj aktivistk, a ne na tak način. Namesto, da bi se predhodno dogovorile za svoje mesto med udeleženkami in udeleženci parade, so aktivistke po mnenju odbora prajda spodkopale verodostojnost celotne skupnosti.
Dogodek je, kot pišejo pri Guardianu, pokazal, da so v Južni Afriki razredna in druge identitete lahko pomembnejše za položaj posameznika ali posameznice in njegovo/njeno življenje kot njegova/njena spolna usmerjenost. Ob tem pa je tudi težko govoriti o eni gejevski in lezbični skupnosti. Če bi lahko poenostavili, bi rekli, da si na eni strani bogatejši (povečini belopolti) mladi geji v Južni Afriki želijo predvsem zabave na ulicah mest, revnejši in zapostavljeni (predvsem temnopolti) predstavniki in predstavnice LGBT populacije pa pričakujejo politični dogodek.
Letošnje parade v začetku oktobra se je sicer udeležilo okrog 20.000 ljudi, kar dogodek utrjuje kot veliko manifestacijo. Za razliko od nekaterih množičnih parad v Ameriki in Evropi pa južnoafriške prav zaradi specifik Afrike vedno izzvenijo v večji meri protestniško: letos bi po mnenju mnogih parada morala miniti predvsem z opozarjanjem na kršitve pravic žensk, ki so pogoste tarče nasilja. Tako niso ostali spregledani transparenti aktivistk, ki pravijo, da kljub neproblematičnem odnosu oblasti do organizacije shoda na ulicah velemesta ni razlogov za slavje.
