Danes je v Cafeju Open potekala novinarska konference Kampanje za vse družine in skupine bivših dijakov in dijakinj Šolskega centra Postojna, ki so se v zadnjih dneh ostro odzvali na napovedano predavanje »ozdravljenega« homoseksualca Luca di Tolve. Predavanje naj bi v organizaciji koprske škofije potekalo v prostorih Šolskega centra Postojna. Čeprav je direktorica Šolskega centra Postojna Helena Posega Dolenc včeraj preklicala soglasje za najem prostorov, so govorniki na današnji novinarski konferenci, ki jo je povezovala dr. Barbara Rajgelj, poudarili, kako nevarne so t. i. reperativne terapije spreminjanja spolne usmerjenosti, ki hkrati nimajo nobene znanstvene podlage.
Dr. Roman Kuhar, izredni profesor sociologije na Filozofski fakulteti, je povedal, da je poznanih več različnih pristopov k spreminjanju posameznikove spolne usmerjenosti. Nekateri temeljijo na t.i. teoriji averzije, kjer pri posamezniku poskušajo na različne načine vzpostaviti odpor do lastne spolne usmerjenosti. Eden od najbolj znanih primerov tovrstnega eksperimentiranja je izvajal dr. Louis Max, ki je skupini homoseksualcev šestkrat na dan dajal čaj s snovjo, ki je povzročala bruhanje. Med bruhanjem jim je kazal slike golih moških in ti moški so si morali predstavljati, da so to njihovi seksualni partnerji. Druga, še hujša različica tovrstnega pristopa, so elektrošoki. Tisti, ki so bili izpostavljeni takemu zdravljenju, poročajo o tem, da so jim kazali slike moških, pacient pa je moral medtem sam pritiskati na gumb, s katerim so dovajali elektrošoke, ko so na sliki videli koga, ki jim je bil všeč.
rgin-right: 5px; float: left;” class=”outline” alt=”tisk2″ src=”images/stories/tisk2.jpg” height=”180″ width=”322″ />Danes je v Cafeju Open potekala novinarska konference Kampanje za vse družine in skupine bivših dijakov in dijakinj Šolskega centra Postojna, ki so se v zadnjih dneh ostro odzvali na napovedano predavanje »ozdravljenega« homoseksualca Luca di Tolve. Predavanje naj bi v organizaciji koprske škofije potekalo v prostorih Šolskega centra Postojna. Čeprav je direktorica Šolskega centra Postojna Helena Posega Dolenc včeraj preklicala soglasje za najem prostorov, so govorniki na današnji novinarski konferenci, ki jo je povezovala dr. Barbara Rajgelj, poudarili, kako nevarne so t. i. reperativne terapije spreminjanja spolne usmerjenosti, ki hkrati nimajo nobene znanstvene podlage.
Dr. Roman Kuhar, izredni profesor sociologije na Filozofski fakulteti, je povedal, da je poznanih več različnih pristopov k spreminjanju posameznikove spolne usmerjenosti. Nekateri temeljijo na t.i. teoriji averzije, kjer pri posamezniku poskušajo na različne načine vzpostaviti odpor do lastne spolne usmerjenosti. Eden od najbolj znanih primerov tovrstnega eksperimentiranja je izvajal dr. Louis Max, ki je skupini homoseksualcev šestkrat na dan dajal čaj s snovjo, ki je povzročala bruhanje. Med bruhanjem jim je kazal slike golih moških in ti moški so si morali predstavljati, da so to njihovi seksualni partnerji. Druga, še hujša različica tovrstnega pristopa, so elektrošoki. Tisti, ki so bili izpostavljeni takemu zdravljenju, poročajo o tem, da so jim kazali slike moških, pacient pa je moral medtem sam pritiskati na gumb, s katerim so dovajali elektrošoke, ko so na sliki videli koga, ki jim je bil všeč.
Drugi pristop izhaja iz predpostavke, da je homoseksualnost duševna motnja. Pri odpravljanju te motnje se uporabljajo različni psihoanalitični pristopi, kot znanstvena opora za ta pristop pa je zadnjih deset let veljala raziskava dr. Roberta Spitzerja. Leta 2001 jo je predstavil na Kongresu Ameriškega psihiatričnega združenja in trdil, da tisti, ki so visoko motivirani, lahko spremenijo svojo spolno usmerjenost iz homoseksualnosti v heteroseksualnost. To je trdil na osnovi pogovorov z 200 geji in lezbijkami, ki so trdili, da so bivši homoseksualci. Ameriško psihiatrično združenje se je distanciralo od te raziskave, saj so mu očitali metodološke pomanjkljivosti: njegov vzorec so namreč sestavljali zgolj homoseksualci, ki so bili vsi po vrsti člani evangeličanske cerkve in gibanja bivših homoseksualcev – in so seveda zaradi tega imeli motiv, da poročajo o možnosti spremembe homoseksualnosti. No, Spitzer je ravno pred nekaj dnevi presenetil ameriško znanstveno javnost, ker je priznal, da ima njegova raziskava velike metodološke pomanjkljivosti in da na osnovi njegove raziskave ni mogoče trditi, da je homoseksualnost možno spremeniti.
Tretji pristop k spreminjanju homoseksualnosti temelji na prepričanju, da je spolno usmerjenost možno spremeniti, če se posameznik vede v skladu z normami, ki veljajo za njegov biološki spol. Tovrstno reparativno terapijo promovira dr. Joseph Nicolosi, katerega terapijo je moč povzeti v enajst korakih, ki jih mora homoseksualni moški prehoditi na poti od homoseksualnosti k heteroseksualnosti: (1) sodeluj v športnih aktivnostih, (2) izogibaj se dejavnostim, ki zanimajo homoseksualce, kot so obiski muzejev in galerij, opere in podobno, (3) izogibaj se stikov z ženskami, razen če ne gre za romantične stike, (4) več časa preživi s heteroseksualnimi moškimi, da se naučiš oponašanja heteroseksualnega načina hoje in govora, (5) obiskuj cerkvene obrede in se pridruži cerkveni moški skupini, (6) obiskuj skupino za reparativno terapijo, v kateri poročaš o svojem napredku, (7) flirtaj z ženskami, (8) pojdi na heteroseksualni zmenek, (9) vstopi v heteroseksualno razmerje, (10) poroči se, (11) postani oče.
Dr. Kuhar je poudaril, da raziskave kažejo, da nobeden od omenjenih treh tipov spreminjanja homoseksualnosti ni uspešen na dolgi rok. Nekateri so sicer poročali, da se je njihova spolna privlačnost do oseb istega spola po zdravljenju začasno zmanjšala – ali pa so se naučili nadzorovati spolno privlačnost – vendar so bile vse te spremembe začasne, vstop v heteroseksualna razmerja pa redka. Kuhar tako poudarja, da na osnovi znanstveno veljavnih raziskav ni mogoče trditi, da so poskusi spreminjanja spolne usmerjenosti uspešni – in da je možno spreminjati spolno usmerjenost. Še več: poskusi spreminjanja spolne usmerjenosti imajo lahko izredno negativne stranske učinke, ki se kažejo v depresiji, anksioznosti, samomorilnosti, pa tudi v ukinjanju spolne želje in podobno.
Kuhar je kot primer skupine, ki je povezana s t. i. gibanjem bivših homoseksualcev, izpostavil ameriško skupino »Love and Action«, ki organizira poletne tabore za najstnike, za katere zaskrbljeni starši vedo ali sumijo, da so istospolno usmerjeni. Na teh taborih mladi ne smejo komunicirati z zunanjim svetom. Prepovedano je gledanje televizije in poslušanje popularne glasbe, ker naj bi ta spodbujala k homoseksualnosti. Kot del zdravljenja se morajo fantje briti vsak dan, dekleta pa si morajo briti noge dvakrat na teden. Prepovedano je tudi nošenje določenih oblačil in modnih dodatkov. Te tabore omogoča cerkvena mašinerija, ki na ta račun dobro služi. Dvotedensko spreobračanje v heteroseksualnost v taboru Love and Action stane 2500 dolarjev, šesttedenski program pa 6000 dolarjev.
Psihiater doc. dr. Borut Škodlar, vodja enote za psihoterapijo psihoz na psihiatrični kliniki v Ljubljani, je poudaril, da so omenjeni primeri spreminjanja spolne usmerjenosti skrajno primitivni načini poskušanja spreminjanja posameznikovega vedenja, ki nimajo nobene upore v znanstvenih dognanjih. Hkrati s tako primitivnimi metodami ni mogoče naslavljati nečesa, kar je tako kompleksno kot je spolna usmerjenost. Dr. Škodlar je poudaril, da sta si psihološka in psihiatrična stroka enotni, da ni mogoče spreminjati spolne usmerjenosti in da so tovrstni poskusi pogosto izredno škodljivi za razvoj mladega človeka. Poudaril je, da se v klinični praksi pogosto srečuje z mladimi, ki prevprašujejo različne vidike svojega osebnostnega razvoja, tudi področje spolnosti, in da je v teh primerih tem posameznikom potrebno ponuditi prostor za razpravo o teh vprašanjih, do katerih pa najpogosteje prihaja zaradi predsodkov in stereotipov v družbi. Mladi so torej pod pritiskom teh predsodkov, zaradi tega, poudarja dr. Škodlar, je potrebno odpravljati predsodke in stereotipe, ne pa zdraviti to, kar ni mogoče ali potrebno zdraviti, saj homoseksualnost ni bolezen.
Na novinarski konferenci je sodelovala tudi Anja Kocman, bivša dijakinja iz Šolskega centra Postojna, ki je bila ena od pobudnic protesta proti tovrstnemu predavanju v njihovi nekdanji šoli. Dvoje protestnih pisem, ki so jih naslovili na direktorico Šolskega centra Postojna, je podpisano 124 bivših dijakov in dijakinj. Poudarili so, da jih je vsebina napovedanega predavanja ogorčila, dejstvo, da se bo predavanje dogajalo v prostorih »naše srednje šole« pa jih je zelo užalostilo. Za voljo ugleda šole so upali, da bo vodstvo primerno ukrepalo. Predavanje Luce di Tolve se jim zdi problematično iz dveh razlogov: ker pravi, da je homoseksualnost ozdravljiva, torej bolezen, in da lahko zgolj z vero virus HIV izgine iz telesa. Šola, kot laična izobraževalna institucija, ki simbolizira znanje in napredek, se jim ne zdi primeren prostor za izvajanje predavanj, ki bi za poslušalstvo utegnila biti celo nevarna. Anja Kocman je izrazila zadovoljstvo, da je prišlo do odpovedi, čeprav vedo, da bo to predavanje zdaj lahko organizirano drugje, vseeno pa je pomembno, da je bila v tem primeru jasno vzpostavljena ločnica med laično ustanovo in drugimi prostori.
Dr. Barbara Rajgelj je ob zaključku novinarske konference opozorila še na javni izjavi Zbornice kliničnih psihologov Slovenije in Slovenskega centra za raziskovanje samomora, ki prav tako opozarjajo, da ni znanstvenih dokazov, da bi bili poskusi spreminjanja posameznikove spolne usmerjenosti uspešni in da so stranski učinki tovrstnega početja lahko zelo nevarni.
Novinarske konference se zaradi zadržanosti ni uspel udeležiti dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani, ki pa se je vseeno v kratkem pisnem sporočilu odzval na trditve Luca di Tolve, da je HIV v njegovem telesu izginil potem, ko je postal heteroseksualec. Tomažič je poudaril, da »ko je enkrat oseba okužena s HIV, potek bolezni ni odvisen od spola, barve kože, nacionalnosti, spolne usmerjenosti, svetovnega nazora in podobno, temveč predvsem od pravočasnega in ustreznega zdravljenja.«
