Zagreb pride 2012

zgpride2012cover

Po zagrebških ulicah bo v soboto, 16. junijakrenila mavrična povorka v okviru 11. parade ponosa pod sloganom “Imamo družino! Tisočletne hrvaške sanje” (“Imamo obitelj! Tisućljetni hrvatski san”). Paradni predprogram se je začel že nekaj dni po ljubljanski paradi ponosa, 5, junija, in se je 11. junija prevesil v paradni program poln delavnic, teatra, filmskih projekcij, debat, predavanj, razstav, literarnih večerov … Včerajšnji dan, 14. junij, je bil Trans dan, posvečen razpravi o življenju, željah in potrebah trans oseb.

Povorka bo v soboto okrog 15. ure krenila s Trga žrtev fašizma prek Trga hrvaških velikanov in Trga bana Jelačiča do Zrinjevca, kjer bo več govorov in koncert hrvaškega neo funk soul benda Mangroove.

Tudi letos prek uradne spletni strani lahko glasujete za homofrenda ali homofrendicooziroma za homofoba ali homofobinjo leta 2012. Slednjih med petimi nominiranimi belimi, samodeklarirano heteroseksualnimi moškimi srednjih let sicer ni. Je pa, pričakovano, med nominiranimi homofobi splitski župan Željko Kerum. Dve ženski sta poleg še treh moških nominirani za homofrendici leta 2012.

Povorka ponosa Zagreb Pride je najpomembnejši protest, demonstracija in politični shod lezbijk, gejev, biseksualnih, trans, interspolnih in queer oseb na Hrvaškem. Pri tem sledi mednarodnemu Pride gibanju, ki je nastal iz stonewallskega upora in gejevske osvobodilne fronte.

Prva zagrebška parada ponosa je bila organizirana 29. junija 2002 na pobudo lezbične aktivistične skupnosti zaradi travmatične izkušnje nekaj žensk iz Hrvaške po poskusu obeležitve dneva ponosa LGBT oseb v Beogradu leto prej. Prav zato ima Zagreb Pride močan regionalni značaj in podpira sodelovanje LGBTIQ oseb iz zahodnobalkanske regije v zagrebški povorki ponosa.

Eva Gračanin

Izseki iz sporočila letošnje zagrebške parade ponosa

»Mi smo lezbijke, geji, biseksualne, transpolne, interspolne in queer matere, očetje, otroci, sorodniki in sorodnice, tete, strice, samske in samski, vdove in vdovci. Srečni/-e in žalostni/-e, ljubljeni/-e in neljubljeni/-e, revni/-e in privilegirani/-e, rojevamo se, šolamo, živimo in delamo, plačujemo davke in prispevke brez kakršnih koli olajšav, volimo ali pa se zgražamo nad volitvami, veselimo se in jokamo, prekinjamo odnose in jih gradimo, ljubimo in ne ljubimo, živimo in obstajamo, odkar je na svetu človek.«

“No, mi nismo skupnost, ki kogar koli izključuje. Mi, ki korakamo v povorki Zagreb Prida, smo skupnost, ki zahteva vse državljanske pravice za vse: lezbijke, geje, biseksualne, trans osebe in heteroseksualne, strejt prijateljice in prijatelje. Mi smo tisti, ki s svojimi življenji, svojimi identitetami in izkušnjami, svojimi potrebami po enakopravnosti ne mahamo z mečem superiornosti, ne pridigamo vzvišeno in ne razlagamo drugim, kako naj urejajo lastna življenja. Že enajstič zavzemamo zagrebške ulice, ulice svojega mesta, da bi ponovno potrdili svoje sveto poslanstvo: mi smo na strani pravičnosti, ne sebičnosti!”

»Srečnejši med nami so odrasli v družinah, polnih ljubezni, spoštovanja, razumevanja in podpore. Ostale med nami, rojene v sveti družini, ki jo je blagoslovil duhovnik in jo priznavata država in družba, so tepli, sovražili, posiljevali, metali iz hiše in diskriminirali. Družine niso tiste, ki silijo mlade geje k psihiatru, psihologu ali duhovniku-eksorcistu. Družine niso tiste, ki trans dekleta silijo v jemanje testosterona. Družine niso tiste, ki vztrajajo pri tem, da se lezbijke poročijo z moškim, družina ni tista, ki je prežeta s slepim sovraštvom in odrekanjem lastnih otrok! Da se nekaj imenuje družina dve osebi različnega spola s svojimi biološkimi otroki nista dovolj. Družina je tista, kjer se žensko ne tepe, kjer sin ni zlorabljen in kjer se otroke ne ponižuje in zanemarja.«

»Ljubezen je tista, ki združuje in osmišlja družino. Družina je tista, kjer se ljubi, spoštuje in sprejema! Mi smo ta družina! Istospolne, raznospolne, homoseksualne, heteroseksualne … vse te skupnosti so družina! Mi, LGBTIQ starši nismo drugačni niti niso drugačni naši otroci! Otroci, ki obstajajo in živijo na Hrvaškem. Nekateri bodo v jeseni šli v šolo, drugi jo bodo kmalu zaključili in tretji se bodo šele rodili. To so otroci, za katere smo se odločili mi, njihovi starši. To so otroci, ki so ljubljeni ne glede na to, kako so prišli na svet: z načrtovanjem, možnostmi, ki jih ponuja sodobna medicina, posvojitvijo ali pa so bili rojeni v nekih drugih družinah, ki smo jih poskušali graditi.«

»Naša vizija je sprejemanje, naša želja je enakopravnost, naša potreba je solidarnost. To so vrednote, na katerih bi morale temeljiti vse družine – življenjske skupnosti in partnerstva, zgrajena na ljubezni in ne na sovraštvu. Mi si bomo izborili svojo pravico, da urejamo svoja življenja, kakor želimo. Kot polnopravni in enakopravni subjekti v družbi, kjer se osebna svoboda posameznice ali posameznika konča tam, kjer se začne svoboda drugega.«