Open dnevnik se je ponovno odprl; tokrat v natisnjeni obliki

Foto: Romana Ronkali

»Cafe Open je bil izjemen zlasti zaradi svojih obiskovalcev in obiskovalk, tudi tistih sedemindvajsetih, ki so med letom 2010 in 2013 mesečno pisali spletni open.dnevnik. Izbor njihovih zapisov prihaja v knjižni obliki, saj zelo lepo reflektira duh časa, hkrati pa povzema vse, kar je Cafe Open poosebljal: vključevanje, sodelovanje, odpiranje možnosti in enakost med ljudmi ne glede na njihove okoliščine.«

Tako se glasi vabilo k branju na uradni strani Cafe Open, ki še vedno brsti z vedno novimi projekti. Eden izmed njih je sveže izdana knjiga Open.Dnevnik, predstavljena na turoben dan v lokalu Pritličje, kjer je s svojimi rdečimi platnicami razbila sivino dneva.

Novinarsko konferenco je povezovala Maja Ličen, knjigo pa so predstavile sourednica in solastnica lokala Cafe Open Barbara Rajgelj, sourednica Monika Weiss ter avtorica enega od dnevnikov Suzana Tratnik.

Knjiga je, kakor že omenjeno, nastala kot spomin in arhiv izbranih zapisov na spletni verziji dnevnika. Dnevnik se je začel pisati eno leto po odprtju Cafe Opena, in sicer tako, da je bila vsak mesec ena oseba zadolžena za pisanje. Po mnenju Barbare Rajgelj naj bi zapisi nastali predvsem zaradi potrebe po vidnosti in hkrati tudi kot reakcija na diskriminacijo in nasilje, ki se je takrat začela odkrito razvijati.

Knjižna verzija Dnevnika se je poskusila čim bolj približati spletni verziji oziroma ohraniti njeno obliko. Je kronološki zapis dogodkov, ki so zaznamovali skupnost LGBT. Prikazuje zaskrbljenost pisk_ev ob pojavnostih, ki so se takrat dogajale, predvsem o fenomenu sovražnega govora, ki naj bi bil takrat šele v zametkih. Pisanje je konstruktivno in deležno marsikakšnega komentarja, ki je vzpodbudil nadaljnje debate. Zato sta se urednici odločili, da jih nekaj izstopajočih zapisov ohranita v knjigi. Za marsikoga je bil Dnevnik njen ali njegov coming-out, razkritje.

Open.Dnevnik je tudi arhiviral enkraten in unikaten pojav lokala Cafe Open, ki je v svojih petih letih delovanja predstavljal prostor, kjer se je zbirala  skupnost LGBT. Bil je nekakšen hibrid med vrhunsko in ljubiteljsko kulturo, med gostilniškim in kulturnim prostorom, med fizičnim in spletom.

»Mojega očeta je skrbelo, da bi en dan nekdo prišel in nas vse postrelil,« je z lahkotnim tonom dejala Barbara Rajgelj, iz katerega lahko razberemo število groženj, ki se skrivajo v preteklosti, da človeka naredijo brezbrižnega. Veliko ljudi, ki so takrat pisali dnevnik in komentirali, je zato raje ostalo anonimnih. Tako je danes v fizični izdaji toliko bolj osvežujoče prebrati ime tam, kjer ga včasih ni bilo na očeh javnosti.

»Niti eden nima več zadrege dati svoje slike in se podpisati.« – Barbara Rajgelj

Kljub svoji unikatnosti pa je moral Cafe Open zapreti svoja vrata. Podpornih sredstev niso bile_i deležne_i, težko je bilo delovati (in je še zmeraj) v družbi, kjer so LGBT-ljudje nevidni. Poleg tega je lokal utrpel tudi materialno škodo, ko so se skrajneži_nje odločile_i spraviti nanj.

»Bili smo črna kronika, ne kulturni fenomen.« – Barbara Rajgelj

A ključna gonilna sila je bila skupnost. »Za to potrebuješ neko skupnost in vizijo,« je poudarila Suzana Tratnik. Ta se je namreč skozi leta razvodenela in se preoblikovala v razne mikro skupnosti, ki se ne povezujejo v neko močno celoto. Prav ta celota, povezanost, je oblikovala mrežo oseb, ki so omogočale pojav tega fenomena.

Pogovor je zaključila Maja Ličen z vzpodbudnimi besedami: »Opena ni več, smo pa ga sposobni na različne načine ohranjati.«

Viri:

Cafe Open

Ostali prispevki: Romana Ronkali

Zrcalce, zrcalce na steni povej, a je kakšna kvir dečva v deželi tej?

Pravljice, literatura, s katero se najmlajše_i prve_i srečajo, je hkrati literatura, ki...
Preberi