ETIKETE
Mavrične barve in trikotne oblike
Sedemdeseta so bila čas prvih velikih glbt-parad in demonstracij, ob njih pa so nastali tudi prvi politični glbt-emblemi. Mavrične barve, rožnati in črni trikotnik so označevali zahteve glbt-skupnosti in vrednote, v katere je skupnost verjela. Za vsemi simboli stojijo zahteve po enakosti, vidnosti, pripoznanju in svobodi. Postonewallski razmah gejevskega in lezbičnega gibanja je s seboj prinesel tudi težnjo po poenotenju. Pri tem so simboli odigrali svojo vlogo, saj so združevali sicer raznolike skupine posameznikov in posameznic, ki so stremeli k skupnim političnim, socialnim in drugim ciljem. Tudi danes je tako in simbole, ki so nastali pred desetletji, še vedno lahko vidimo na paradah ponosa in ob drugih političnih manifestacijah. Poleg tega nastajajo novi. Simbolov je zato veliko – v nadaljevanju omenjamo le najvidnejše.
Lambda
Lambda je črka grške abecede. Ameriška gejevska organizacija GAA (Gay Activists Alliance) jo je prvič uporabila leta 1970. Sprva so jo povezovali izključno z gejevskim gibanjem, kongres homoseksualcev v Edinburghu leta 1974 pa je lambdo razglasil za simbol gejevske in lezbične skupnosti.
Točen pomen tega simbola je neznan. Nekateri pravijo, da je to preprosto črka L, ki označuje osvoboditev (liberation), drugi jo povezujejo z antično Grčijo, kjer je lambda pomenila enotnost. V starem Rimu je označevala svetlobo vednosti, ki sije v temo nevednosti. Lambdo lahko razumemo tudi kot kemijski simbol, ki pomeni energijo (in posledično možnost spremembe), sinergijo (sodelovanja med geji in lezbijkami) ter kot različno seksualno, spolno valovno dolžino energije (kot bi se izrazili kemiki) homo- in hetero- posameznikov ter posameznic.
Rožnati trikotnik
Rožnati trikotnik je poleg mavrične zastave verjetno eden od najbolj znanih simbolov skupnosti. V koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno je bil oznaka za zaprte homoseksualce, ki so v taboriščih trpeli najbolj kruto ponižanje, saj so jih izobčili tudi drugi zaporniki. Taboriščniki z rožnatim trikotnikom so bili tako na dnu socialne hierarhije taborišča. Nemški kazenski zakonik je v 175. členu od leta 1871 prepovedoval homoseksualna dejanja, od leta 1935 pa tudi homoerotične fantazije. Sprva je bila kazen zaporna, od leta 1942 pa smrtna, ki je doletela na deset tisoče homoseksualcev. Po padcu nacistične Nemčije so bili mnogi geji iz koncentracijskih taborišč premeščeni v zapore, saj je 175. člen prenehal veljati šele leta 1969, dokončno pa je bil izbrisan leta 1994. Rožnati trikotnik torej opozarja na zgodovinski zločin in zgodovinsko slepo pego. Na tisto, kar kanonizirana zgodovina pozablja.
Črni trikotnik
Po analogiji rožnatega trikotnika je črn trikotnik simbol lezbijk. V koncentracijskih taboriščih so ta znak dobile zapornice, ki so bile označene za antisocialne. Poleg prostitutk in feministk so mednje spadale tudi lezbijke, saj niso ustrezale kriterijem arijske ženske, ki je namenjena kuhanju, cerkvi in rojevanju novih arijcev.
Rožnati in modri trikotnik
Prekrivajoča trikotnika rožnate in modre barve sta simbola biseksualnosti, kar lahko razložimo na dva načina: rožnati trikotnik predstavlja homoseksualnost, modri pa heteroseksualnost, vijolični trikotnik, ki nastane z njunim prekrivanjem, pa predstavlja biseksualnost. Po drugi razlagi je rožnati trikotnik znak privlačnosti do žensk, modri do moških, vijolični pa do moških in žensk.
Mavrična zastava
Mavrična zastava je zagotovo najprepoznavnejši simbol glbt-skupnosti. Čeprav ima danes šest horizontalnih barv, je prva mavrična zastava ponosa vsebovala 8 barv. Zamislil si jo je Gilbert Bacon leta 1978 za parado ponosa v San Franciscu. Izvirna zastava je na vrhu imela rožnati pas, nato so sledili rdeči, oranžni, rumeni, zeleni, turkizni, indigo in vijolični pasovi. Pozneje se je iz različnih razlogov uveljavila sedanja različica s šestimi barvami (rožnato barvo so, na primer, izpustili, ker takrat rožnatega blaga niso izdelovali masovno in ga je bilo zelo težko dobiti).
Vsaka barva simbolizira neko lastnost glbt-populacije in tako opozarja na pluralnost skupnosti. Rdeča simbolizira življenje, oranžna zdravje, rumena sonce, zelena naravo, modra harmonijo in vijolična duh. V čem so te lastnosti specifične za glbt-skupnost, je seveda lahko stvar široke razprave.
Zastava biseksualcev
Zastava biseksualcev se je pojavila kasneje kot mavrična zastava. Izkazalo se je, da se veliko biseksualcev ne istoveti z mavrično zastavo (ali z rožnatim oziroma črnim trikotnikom). Biseksualna identiteta je pogosto prezrta, videna kot neresna ali prehodna. Michael Page je zato leta 1998 predstavil posebno zastavo za biseksualce: na vrhu je rožnate barve, modra je na dnu, vijolična barva na sredi pa nastane z njunim prelivanjem. Page razlaga rožnato barvo kot znak privlačnosti do istega spola, modro do nasprotnega spola in vijolično kot znak biseksualnosti.
Medvedja zastava
Medvedi so kosmati in poraščeni moški, ponavadi močnejših postav. Njihovo zastavo je leta 1995 zasnoval Craig Byrnes. V levem zgornjem kotu je odtis medvedje šape, osem trakov različnih barv pa lahko simbolizira različne podkategorije medvedov (polarni, črni medvedi, grizliji, pande …).
Zastava transspolnih oseb
Leta 1999 jo je izdelala Monica Helms, ki je opredelila svetlo modro barvo kot simbol dečkov, svetlo rožnato pa kot simbol deklic. Bela barva na sredini simbolizira spolno nevtralnost, nedefiniranost ali prehodnost. Zastava je simetrična in kakorkoli jo obrnete, je vedno obrnjena prav.
Fetišistična zastava
Zastava fetišistov je iz črnih in modrih trakov ter belega traku. V levem zgornjem kotu je srce.
Tony DeBlase je razlago svoje zastave iz leta 1989 prepustil posameznikom. Zastava združuje ljudi, ki jih privlačijo usnje, lateks in druge seksualne prakse, ki sodijo v polje fetišev (zvezovanje in discipliniranje, sadomazohizem, dominacija in podrejanje). Ta zastava ni omejena na glbt-skupnost, saj se veže na seksualne prakse, in ne na spolno usmerjenost oziroma identiteto.
|
Labris
Dvostranska sekira je simbol feministične in lezbične moči ter boja. Labris so uporabljali kot orožje ali kot poljsko orodje v stari minojski kulturi, ki je bila domnevno matriarhalno urejena in osrediščena okoli goloprse boginje s kačami. Sekira je hkrati orožje, ki so ga uporabljale Amazonke. Amazonkam sta vladali po dve kraljici naenkrat. Labris se povezuje tudi z ritualnimi praksami in čaščenji grške boginje Demetre, v katere je bil domnevno vključen tudi lezbični seks.
Vijolični nosorog
Plakate s podobo vijoličnega nosoroga so leta 1974 začeli lepiti po bostonski podzemni železnici, vendar je akcija kmalu zamrla zaradi pomanjkanja financ. Namen kampanje je bil spodbujanje glbt-vidnosti. Nosoroga so izbrali zaradi tega, ker je miren, če pa se čuti ogroženega, se divje bori.
Spolni simboli
Od vseh glbt-simbolov so ti še najmanj izvirni, saj preprosto kombinirajo že tisočletja ustaljene simbole moškosti in ženskosti. S simbolom s puščico so antični Rimljani označevali boga Marsa, ki je utelešal ideale moškosti, s simbolom s križcem pa idealno ženstveno Venero. Simbol transspolnih oseb je kombinacija oblik obeh simbolov.
Simbole moramo razumeti v kontekstu nastanka. Nekaj jih je nastalo v času, ko je bila homoseksualnost še kriminalizirana, glbt-jevci pa niso imeli praktično nobenih pravic. Simboli so takrat mobilizirali mavrične množice z zahtevami po pravicah, te zahteve pa so temeljile na podmeni, da homoskupnost ni prav nič drugačna od heterovečine. Zato je nekako logično, da simboli niso kršili družbenih konvencij, ampak so se jim približali. Ker je heteronormativna družba pomen barv in oblik precej jasno opredelila – fantki so modri, deklice pa roza – se zdi, da vsaj nekateri glbt-simboli niso prav nič izvirni, tistim iz sedemdesetih lahko očitamo celo asimilacijski učinek. A po drugi strani simbolne pomene lahko razbiramo tudi drugače: s privzemanjem heteronormativnih konvencij homo-skupnost te konvencije sprevrača, jih spreminja in dopolnjuje. Ali je ponosno istovetenje geja s pripisano roza barvo, ki implicira poženščenost, res asimilativno početje?
S simboli se lahko istovetimo, lahko jih tudi zavrnemo, a v zgodovini glbt-gibanja so bili in so viden element boja za pravice in navkljub pomislekom še zmeraj pomembno prispevajo k ohranjanju občutka skupnosti.