DISKRIMINACIJA
Failo Pašić sem spoznal pred nekaj meseci v Londonu. Že prvi trenutek mi je »padla« v oči – nosila je namreč ruto. Priznam, nisem se počutil prijetno, saj vem, kakšen je odnos islama do homoseksualnosti. Želel sem jo izzvati, jo povprašati o islamu, o njenem življenju in izkušnjah muslimanke v Sloveniji. Se je kdaj počutila podobno kot jaz? A nisem vedel, kako naj pristopim. Kako naj jo vprašam, da ne bom žaljiv? Vprašanja so ostala neodgovorjena … vse do večerje v eni od etiopskih restavracij v Londonu. Takrat sem začel postavljati vprašanja. Očarala me je s svojim načinom razmišljanja in odprtostjo. Nekaj mesecev pozneje sva se dobila na kavi. Tokrat sem bil odločen, da dobim vsaj še nekaj odgovorov.
Faila je muslimanka. Nosi ruto. Živi na Jesenicah. Je poročena in ima enega otroka.
Ko sva oba premagala začetno tremo in je pogovor stekel, mi je razkrila občutke in spoznanja, s katerimi se je soočala v svojih šolskih letih. »Vedela sem, da sem drugačna in to so vedeli tudi vsi ostali. Svojo drugačnost sem občutila na vsakem koraku. Pri telovadbi, ker nisem nosila kratkih hlač, pri kosilu, ker nisem jedla svinjine. Vsi so vedeli, da živim nekoliko drugačen način življenja in zaradi tega sem se velikokrat znašla v neprijetnih situacijah. Danes, ko sem odrasla, se zavedam, da je glavni problem nepoznavanje islama. Spomnim se ene od ur zgodovine. Pogovor je nanesel na vojne v srednjem veku in učitelj je rekel, da je islam vera nasilja. Sama se s tem seveda nisem strinjala. Ker če bi tajila resnico, bi zatajila del sebe. Na koncu je seveda morala obveljati njegova beseda. Učitelji imajo pač vedno prav. Danes, ko gledam nazaj na ta dogodek, me najbolj boli to, da so vsi moji sošolci dobili napačno informacijo o islamu in si ob tem ustvarili tudi napačno sliko.« Ugotovila je, da se lahko znebi vseh negativnih občutkov le tako, da se oboroži z znanjem. »Začela sem bolj intenzivno spoznavat in prakticirat svojo vero. Znanje me je izpolnjevalo in od takrat mi ni več težko. Sprašujem se, zakaj je potrebna potrditev nekoga, saj vem, da je to, kar delam, edino prav. In tudi to vem, koliko me stane, da ostanem na tej poti. Odgovarjam le sebi, svojemu občutku in enemu in edinemu Bogu. Kar je zopet edino prav. Storim, kar lahko storim, in prosim Boga za tisto, česar ne morem. In Bog bo dal, da tudi to zmorem.«
Prvi korak – ruta
Ko se je odločila nositi ruto, starši niso bili preveč zadovoljni. »Med svojim odraščanjem sem doma pogostokrat dobila občutek, da moram skrivat svoj način življenja, svojo identiteto. Starši so menili, da je to nekaj, kar se ne tiče drugih. Doma se je vedno zagovarjalo ‘večino’. Kar je rekel Slovenec, je bilo prav. Ko sem mami pripovedovala, kaj se mi je zgodilo v šoli, mi je rekla, da naj potrpim, da to ni nič takšnega. Nič bolje ni bilo, ko sem doma povedala, da bom nosila ruto. Mati me je spraševala, zakaj je to potrebno? Sama je ni nikoli nosila in če je ni ona, zakaj jo moram jaz? Ali res ne morem biti takšna, kot vsi drugi? Njena reakcija je bila zelo zaščitniška. Ni vedela, kako se bom obnašala in kako se bodo obnašali drugi. Danes, ko gledam nazaj na tisto obdobje, vem, da so me starši hoteli samo zaščititi. Hvaležna sem jim za vzgojo.« Danes je drugače. »Starši so ponosni name. Zavedam se, da s svojim izpostavljanjem, izpostavljam vso svojo družino in neskončno sem jim hvaležna za vso podporo, ki so mi jo dali in mi jo dajejo.«
Slovenka, ki nosi ruto
»Živim na Jesenicah. Kraj je specifičen, ker je muslimanska skupnost tu precej močna. Zato se ne srečujem z odkrito diskriminacijo zaradi vere. Jeseničani so navajeni, da se med njimi sprehajajo muslimani. Seveda občasno še vedno začutim poglede. Ampak mislim, da sem se na to že navadila in gre kar nekako mimo mene. Drugače je seveda v ostalih manjših slovenskih krajih. Ljudje si ne morejo kaj, da ne bi stmeli vame.«
Na večje probleme je naletela pri iskanju zaposlitve. »Vsakokrat, ko sem prišla na razgovor za službo – in teh je bilo kar nekaj -, so slej ko prej postavili vprašanje, če bom ‘taka’ hodila vsak dan. Seveda je to letelo na mojo ruto. Verjetno so se bali, kakšna bo reakcija strank. Doštudirala sem namreč marketing na koprski fakulteti. Stvar se je končala tako, da so me na zavodu za zaposlovanje imeli v evidenci težje zaposljivih oseb kar nekaj let, ne glede na moje izkušnje, znanje, sposobnosti, kvalifikacije … In to samo zaradi tega, ker sem muslimanka in nosim ruto.«
Pritiski pa ne prihajajo vedno samo od zunaj. Pripovedovala mi je o prijateljici muslimanki, ki jo je sin prosil, naj ga v šolo pride iskat očka, ker je ona edina mama, ki nosi ruto in mu je zaradi tega neprijetno. »Zavedam se, da se bom tudi sama nekoč znašla pred tem vprašanjem. Kako bom reagirala, ne vem. Sem to, kar sem, in po najboljših močeh se trudim biti še boljša.«
Navkljub vsemu ji je Slovenija všeč in tu namerava ostati. »Prilagodila sem se življenju v Sloveniji. Izkoriščam vse ugodnosti, ki mi jih ponuja Koran. Verjamem v svobodno izbiro in sveta ne vidim takšnega, kakršen je, temveč takšnega, kakršen lahko postane.«
Sama je veliko potovala po različnih muslimanskih deželah. V večini se je počutila kot da je prišla domov, čeprav »zahodne« muslimanke na vzhodu ostajajo »zahodne«. Ostajajo bele. Neprijetno se je počutila le v Jordaniji. »Jordanija velja za precej liberalno državo, a na nekem predavanju za ženske so me slušateljice opozorile, da vseeno vznemirjam njihove moške. Ni jim bilo všeč, da sem imela na sebi tudi druge barve, ne le črne. Muslimanke v Jordaniji nosijo skoraj izključno črno barvo in velik odstotek muslimank ima pokrit obraz. Globoko sem spoštovala te ženske, zato sem si tančico nadela tudi sama.« Faila priznava potrebo po temeljiti prenovi političnega sistema v nekaterih muslimanskih državah, predvsem kar se tiče spoštovanja človekovih pravic. »Koran daje izredno velik pomen izobraževanju, tako moškim kot ženskam. V Afganistanu pa je večina žensk nepismenih. To je kontradiktorno. V Sloveniji sem zaposlena kot pokrita muslimanka, kar bi bilo v Turčiji čisto nemogoče. Na žalost v nekaterih državah politično-družbene strukture še vedno kontrolirajo in ovirajo zasebni prostor vsakega posameznika.«
Islam in homoseksualnost
Ob vprašanju, kaj meni o homoseksualnosti, se je zasmejala. Vedela je, da jo bom to vprašal. »Islam homoseksualnost obsoja, tako kot krščanstvo. V svojem življenju sem spoznala kar nekaj homoseksualnih moških, nekateri med njimi so tudi muslimani. Posebno se spominjam fanta, ki sem ga spoznala na enemu od mojih potovanj na Vzhod. Vprašala sem ga, zakaj se je odločil za ta način življenja? Odgovoril mi je, da si preprosto ne more privoščiti žene. Žena, poročno darilo, vse to bi bilo zanj predrago.« Vedela je, da se s takšnim pogledom ne morem strinjati. A prav v tem je rešitev – v sprejemanju in spoštovanju naših različnosti. In naših različnih pogledov. A preden sem vse to izrekel, mi je besede vzela z jezika: »Vsakega, ki mi pride naproti, odprto in brez vsakršnih iger sprejmem z ljubeznijo. Proti sebi se ne moreš boriti. Lahko le živiš tisto, kar si. Sama nima niti najmanjše želje biti kdor koli drug, kajti vse nas žene isti zakon – življenje.«
