Bobnar: “Nasilje se lahko ustavi le v primeru prijave”

strokovni forum - 10. 12. 2014

Prejšnjo sredo je Društvo informacijski center Legebitra organiziralo zadnje strokovno srečanje v seriji treh strokovnih srečanj. Na prvem srečanju so s strokovnjakinjami in strokovnjaki iskali učinkovitejše rešitve za zajezitev in zmanjšanje epidemije HIV/aidsa in njenih posledic, na drugem so v sodelovanju z iniciativo TransAkcija in Slovenskim seksološkim društvom odprli dolgo zamolčano temo o izzivih, s katerimi se v vsakdanjem življenju srečujejo transspolne in cisspolno nenormativne osebe, na tretjem pa so s predstavnicami in predstavniki iz policije razpravljali o prijavi homofobnega nasilja.

Strokovni forum »Prijava homofobnega nasilja: pričakovanja, predsodki in praksa« je otvoril predsednik Legebitre Simon Maljevac. V svojem govoru je izpostavil, da je po raziskavah sodeč več kot dve tretjini istospolno usmerjenih oseb žrtev homofobnega nasilja in diskriminacije in da se homofobno nasilje v Sloveniji ne zmanjšuje. Podatki kažejo tudi, da okrog 90 % žrtev tovrstnega nasilja in nasilja v partnerskih odnosih ne prijavlja ne policiji ne drugim pristojnim institucijam.

Homofobno nasilje v številkah

Najnovejša raziskava o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk, ki jo je Legebitra s partnerskimi organizacijami izvedla letos v okviru projekta DIKE, kaže, da je skoraj 49 % vprašanih (od 1.145 sodelujočih oseb) zaradi svoje spolne usmerjenosti že doživelo nasilje. V večini primerov je šlo za psihično nasilje, kot je posmehovanje, izsiljevanje ali žaljenje. Sledi fizično nasilje – tega je izkusila četrtina vprašanih (24,6 %), spolno nasilje pa je doživelo 6 % vprašanih. Za večino tistih, ki imajo izkušnjo nasilja, ta ni bila enkratna. Skoraj 74 % vprašanih je poročalo, da so nasilje izkusili nekajkrat. Izvajalci ali izvajalke nasilja so bili najpogosteje neznanci ali neznanke(v 66 % primerov).

Maljevac je bo tem dodal: »Ta raziskava je podobno kot prejšnje potrdila, da velika večina nasilja ne prijavi policiji (91 %). Kot razlog za neprijavo so respondentke in respondenti navajali predvsem razlog, da po njihovem mnenju ni šlo za tako nasilje, da bi se ga splačalo prijaviti (55 %), in da s prijavo ne bi nič dosegli (26 %). Govorimo torej lahko o problematiki minimalizacije nasilja in neekonomičnosti prijave.«

Analiza omenjene raziskave v sklopu projekta DIKE, ki je podprt s finančnim mehanizmom EGP, bo predvidoma v celoti objavljena v začetku leta 2015.

Razlogi za neprijavo homofobnega nasilja

Jasna Magić v svoji doktorski disertaciji raziskuje vlogo policije in nevladnih organizacij v procesu prijave homofobnega nasilja. Pri tem je ugotovila, da se udeleženke in udeleženci pri raziskavi zavedajo različnih oblik homofobnega nasilja, da je verjetnost prijave nasilja večje, če je to v zakonodaji definirano kot kaznivo dejanje ali diskriminacija in da je verjetnost prijave nasilja večja, če gre za “težjo” obliko nasilja, kot je npr. fizični napad. Hkrati je na vzorcu 235 respondentk in respondentov na spletni vprašalnik in 30 udeleženk in udeležencev 6 fokusnih skupin ugotovila, da je zaupanje v učinkovitost policije nizko, da sodelujoče in sodelujoči pri raziskavi dvomijo v usposobljenost policijskega osebja za obravnavo tovrstnega nasilja, da pa nevladne organizacije prepoznavajo kot varne prostore, kamor lahko prijavijo “lažje” oblike nasilja in diskriminacije.

Magić je sklenila, da je odločitev za prijavo nasilja odvisna predvsem od osebnega dojemanja nasilja, obstoječe zakonodaje in percepcije kompetentnosti podpornega sistema.

Usposobljenost policijskega osebja za obravnavno homofobnega nasilja

Magić se v raziskavi osredotoča tudi na vprašanje, koliko je policijsko osebje usposobljeno za obravnavno homofobnega nasilja in diskriminacije. 80 % od 243 policistk in policistov, ki je izpolnilo spletni vprašalnik, meni, da v času izobraževanja za svoj poklic ni prejelo nobenih informacij o homofobnem nasilju ali kaznivih dejanjih na osnovi spolne usmerjenosti. 82 % sodelujočih se v času zaposlitve na policij ni udeležilo nobenega predavanja na temo homofobnega nasilja. 77 % respondentk in respondentov pa se samoocenjuje kot nezmožne prepoznati specifične značilnosti homofobnega nasilja. Predvsem je zaskrbljujoče, da 70 % vprašanih meni, da kazenski zakonik ne predpisuje strožje kazni za s sovraštvom motivirano nasilje. Po slovenski zakonodaji se namreč storilcu ali storilki pri izreku kazni dokazan motiv sovražnosti šteje kot oteževalna okoliščina.

Glede na nizko stopnjo prijavljanj homofobnega nasilja naslednje številke niso presenetljive. 74 % vprašanih policistk in policistov v policijskem postopku še ni obravnavalo homofobnega nasilja. Pri tem jih 65 % meni, da policistke in policist istospolno usmerjene osebe obravnavajo enko kot vse ostale.

Policija naslavlja problem nizke usposobljenosti

Tatjana Bobnar, namestnica generalnega direktorja policije je dejala, da pri policiji ne bežijo pred ogledalom, ki jim ga nastavlja družba, ampak ga dojemajo kot izziv za izboljšanje dela v prihodnje. Dodala je, da policistke in policiste pri njihovem delu zavezujejo visoki etični standardi iz Zakona o nalogah in pooblastilih policije. Pri svojem delu morajo tako upoštevati tudi načelo spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Načelo enake obravnave oz. prepoved diskriminacije pa je pri policijskem delu absolutno. Kršitev načel pri izvajanju policijskih nalog in pooblastil je kaznivo. Pri svojem delu se policistke in policisti nenehno izobražujejo tudi za razvoj socialnih veščin. Pri usposabljanju za naslavljanje homofobije pa sodelujejo z Romanom Kuharjem.

V svojem uvodnem nagovoru je Simona Topolinjak iz Oddelka za zdravje in socialno varstvo Mestne uprave Mestne občine Ljubljana policijo povabila k prijavi na izobraževanje za pridobitev certifikata »LGBT prijazno«, o čemer smo že poročali na Narobe blogu.

Policistke in policisti, ki se identificirajo kot lezbijke ali geji

Magić v sklopu svoje doktorske disertacije raziskuje tudi odnos policistov in policistk do svojih kolegov in kolegic, ki se identificirajo kot lezbijke ali geji. 70 % respondentov in respodentk na že omenjeni spletni vprašalnik pozna vsaj enega policista oz. eno policistko, ki je istospolno usmerjen_a. Magić meni, da bi ta visok odstotek lahko pripisali dejstvu, da so na vprašalnik večinoma odgovarjali policisti in policistke, ki se zaradi različnih razlogov zanimajo za temo preprečevanja homofobije.

Spodbudno je, da 70 % sodelujočih meni, da bi imela razkrita lezbijka ali razkriti gej v kolektivu enake možnosti napredovanja, 30 %, da razkrita policistka oz. razkriti policist lahko brez težav govorita o svoji osebni okoliščini v svojem okolju. Kljub temu jih 62 % meni, da bi bila razkrita lezbijka ali razkrit gej v svojem policijskem kolektivu tarča šal zaradi spolne usmerjenosti.

Sodelovanje policije in LGBT-skupnosti

Prizadevanja policije za boljše naslavljanje homofobnega nasilja in diskriminacije podpirajo tudi pri raziskavi sodelujoče policistke in policisti. 60 % jih meni, da bi morala biti na vsaki policijski postaji vsaj ena policistka oz. en policist dobro seznanjena z značilnostmi homofobnega nasilja, 68 % pa, da mora policija sistematično sodelovati z LGBT-skupnostjo na področju boja proti homofobnemu nasilju.

Do podobnih zaključkov je v svoji magistrski nalogi “Percepcija udeležencev o kakovosti zagotavljanja varnosti s strani policije na paradah ponosa v Sloveniji” prišel tudi Izidor Nemec, sicer tudi sam policist. Za boljše delo policije na tem področju je treba določiti osebo, ki bo vez med policijo in LGBT-skupnostjo. Opraviti je treba dodatne raziskave na področju sodelovanja policije in LGBT-skupnosti in zagotoviti dodatna izobraževanja na temo parad ponosa za policistke in policiste.

Prijava nasilja v LGBTIQ partnerskih razmerjih

Socialna delavka, ki sodeluje z Društvom za nenasilno komunikacijo, Mateja Merkandel je na strokovnem forumu izpostavila še eno zamolčano temo, in sicer naslavljanje nasilja v LGBTIQ partnerskih razmerjih. Razlogi za neprijavo nasilja v tovrstnih partnerstvih so po raziskavi in izkušnjah Merkandel kompleksni. Temeljijo predvsem na stereotipih in predsodkih o LGBTIQ-partnerstvih. Ta naj bi bila kratkotrajna, nefunkcionalna in nezdrava. Žrtve nasilja v LGBTIQ-partnerstvih se tako bojijo, da bodo v LGBTIQ-skupnosti diskriminirane, saj bi s prijavo nasilja potrdile predsodke o tovrstnih partnerstvih.

Pri tovrstnih partnerstvih tudi strokovne delavke in delavci lažje podležejo mitu vzajemnega nasilja, saj spolne vloge, ki lahko določajo tudi vloge moči, na prvi pogled niso nujno jasne. Pri tem morajo biti strokovne delavke in strokovni delavci še posebej pozorni, da že vnaprej ne določijo žrtve nasilja v partnerstvu na podlagi vidnih, a lahko tudi zavajajočih, znakov.

Merkandel je dodala, da je osebe, ki doživljajo nasilje v lezbičnih in gejevskih partnerstvih, strah pred homofobnim odzivom strokovnih delavk in strokovnih delavcev. Strah jih je tudi pred neučinkovitostjo kazenskopravnega sistema in razkritjem pred družino in prijatelji. Tu ne gre samo za strah pred razkritjem spolne usmerjenosti, ampak tudi za strah pred razkritjem nasilja v partnerstvu.

Težave se, tako Merkandel, pojavijo tudi pri dojemanju spolnega nasilja v LGBTIQ-partnerstvih. Pogosto se spolno nasilje napačno definira le kot neželena penetracija, zato ga žrtve spolnega nasilja, predvsem v lezbičnih partnerstvih, nujno ne prepoznavajo kot takega.

Merkandel je tudi izpostavila specifiko nasilja v LGBTIQ-partnerstvih. Če oseba ni razkrita, lahko partnerka in/ali partner grozi z razkritjem in tako izvaja nadzor nad nerazkrito osebo. Osebe, ki so prvič v LGBTIQ-partnerstvu, pogosto nimajo primerjave z drugimi partnerstvi, zato lahko menijo, da je nasilje običajen element LGBTIQ-partnerstev.

Zaključki strokovnega foruma

Bobnar je poudarila, da je treba prijaviti vsako nasilje, tudi nasilje, ki je kvalificirano kot prekršek (npr. homofobne opazke na ulici). »Nasilje se lahko ustavi le v primeru prijave,« je dodala. Ludvik Kastelic iz Policijske uprave Ljubljana je pri tem pojasnil, da ne policija ne tožilstvo ne sodišča pri obravnavi homofobnega nasilja ne ugotavljajo dejanske spolne usmerjenosti žrtve. Za obravnavno in tudi obsodbo nasilja je dovolj, da je bil eden od elementov nasilja homofobija. Enako velja za nasilje, ki temelji na katerikoli drugi osebni okoliščini.

Magić je zaključila, da je za dosego večjega števila prijav treba spremeniti donos LGBT-skupnosti do prijave nasilja in doseči aktivnejše delovanje podornega sistema (policija, nevladne organizacije, preostale institucije) na področju prijave psihičnega nasilja.

Merkandel pa je dodala, da morajo vse institucije pri komunikacijo z javnostmi jasno sporočiti, da nudijo podporo tudi žrtvam nasilja v LGBTIQ-partnerstvih in se usposobiti za naslavljanje specifik nasilja v tovrstnih odnosih.

Sorodne objave:
Tags from the story
Written By
More from Eva Gračanin

Tretji odziv Sveta za odziv na sovražni govor

Svet za odziv na sovražni govor je v obdobju med 24. junijem...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja