Bohrer: Podpora ljudi v Palestini je queerovsko in feministično dejanje

queer palestina

Nevzdržne razmere na zasedenih palestinskih ozemljih imajo dolgo in kompleksno zgodovino. V nasilje v Gazi je z gospodarsko, vojaško in/ali politično podporo Izraelu vpleteno mnogo držav, med njimi tudi Slovenija. Razmerje moči, predvsem vojaške in gospodarske, med Palestino in Izraelom je močno v prid slednjemu.

Podobno kot ob prejšnjih izraelskih vojaških napadih na Gazo in Zahodni breg so se ob zadnjem takšnem napadu, ki se je začel 8. julij in še traja, v različnih zahodnih medijih in javnostih pojavili različni diskurzi. Večina teh, kot je za spletno Aljazeero zapisala akademičarka, queer feministka in judovska aktivistka Ashley Bohrer, skušajo bele Američanke, Američane, Evropejke in Evropejce prepričati, da je podpora Izraelu nujna za ženske, lgbtq-osebe ter njihove zaveznice in zaveznike.

Bohrer v svoji kolumni tem diskurzom nasprotuje. Po njenem namreč predpostavljajo, da Izrael ščiti pravice lgbtq-oseb in je zato »trdnjava svobode za queer osebe na Bližnjem vzhodu«. Dodaja, da se podobna retorika reproducira tudi v prevladujočih feminističnih izjavah – ker judovske ženske in moški v Izraelu uživajo enakopravnost, morajo ženske in feministke podpreti »kampanjo terorja in uničevanja v Gazi«. Tovrstna retorika pa, kot razlaga Bohrer, temelji na paleti rasističnih in islamofobnih konstruktov in onemogoča temeljito in niansirano analizo queerovske in feministične osvoboditve.

Izraelske oblasti zagotavljanje enakopravnosti ženskam in lgbtq-osebam pogosto izkoriščajo za podkrepitev trditve, da je Izrael človekovim pravicam zavezana demokratična država, kar se v mednarodnem okolju imenuje pinkwashing. Bohrer opozarja, da so človekove pravice priznane samo Judinjam in Judom, Palestinkam in Palestincem, ki živijo pod izraelskim apartheidom, pa so nenehno in grobo kršene.

Pri tem izpostavlja milijone razseljenih Palestink in Palestincev, ki živijo v izgnanstvu ali begunskih taboriščih ter na tisoče Palestink in Palestincev, ki so zaprti v izraelskih zaporih. Vsi ti ljudje so namreč izključeni iz deklarirane izraelske demokracije, ne ščiti pa jih niti zakonodaja o pravicah žensk in lgbtq-oseb. Bohrer dodaja, da pravica do demokratičnih postopkov in temeljnih človekovih pravic pobitim civilistom in civilistkam in Gazi ni bila priznana niti v zadnjem vojaškem napadu.

Nadaljuje, da je pinkwashing zavajajoč, saj naj bi ščitil pravice žensk in lgbtq-oseb, katerih pravice so potem rutinsko kršene na podlagi njihove rase, etnične ali verske pripadnosti. Meni, da so feministke in feministi ter lgbtq-aktivistke in aktivisti, v enaki meri kot to počnejo v svojih skupnostih, dolžni zavrniti rasne hierarhije v Izraelu in Palestini. Svoje razmišljanje strne: »Jasno moramo zahtevati, da je vse, kar je manj od osvoboditve vseh, nesprejemljivo.« Nadaljuje, da neupoštevanje zgornje zahteve samo okrepi preveč običajno neoliberalno strategijo deli-in-vladaj in hkrati ločuje proces osvoboditve lgbtq-oseb od širših socialnih in strukturnih pojavov.

Bohrer razlaga, da se kljub lgbtq-pravicam, Palestinke in Palestinci, ki se identificirajo kot lgbtq-osebe, ne morejo izogniti brutalnemu nasilju, ki oblikuje njihove življenjske razmere. Svojo razlago utemeljuje: »Izraelska vojska ne prizanaša lgbtq-Palestinkam in Palestincem; dejstvo je, da vojaki in vojakinje ciljajo tudi lgbtq-Palestinke in Palestince.« Izpostavlja zgodbe o tem, kako izraelska vojska z grožnjami po razkritju spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete pritiska na lgbtq-Palestinke in Palestince, da ovadijo svoje prijateljice in prijatelje ter družinske članice in člane.

Navaja ocene izraelske lgbt-organizacije Aguda, da v Tel-Avivu, glavnem mestu Izraela, živi okrog 2000 lgbtq-Palestnik in Palestincev, ki so tam večinoma brez dokumentov. Pri tem izpostavlja: »Razgradnja gospodarske stabilnosti in priložnosti v Palestini sili lgbtq-Palestinke in Palestince v zapuščanje svojih domov in v življenje v Izraelu brez dokumentov, v prekarne oblike zaposlitve brez zaščite pred nadlegovanjem, posilstvom, ustrahovanjem ali diskriminacijo na delovnem mestu ter z malo možnosti za zagotovitev varne namestitve in redne zaposlitve.«

S primeri ponazori tudi, kako izraelske oblasti upravičujejo posilstvo žensk v Gazi in zavzetje njihovih skupnosti. Med drugim opisuje primer polkovnika vojaškega rabinata, Ejala Karima, ki je javno izjavil, da je izraelskim vojakom dovoljeno posiljevati Palestinke z namenom ohranjanja morale. Bohrer meni, da tovrstne izjave jasno povedo, kar Palestinke dobro vedo: nepravična in rasistična okupacija Palestine in le islamofobna, ampak tudi mizogina in heteroseksistična.

Nadalje razlaga, da je zatiranje tako kot v ZDA in Zahodni Evropi večplastni pojav, ki deluje s sočasno mobilizacijo rase, spola, seksualnosti in razreda. Poudarja, da če pri analizi Palestine ne naslovimo intersekcij rase, spola, seksualnosti in razreda, prispevamo k sistemu ideološkega pokrivala, ki Izrael in njegovo vojsko ščiti pred prevzemanjem odgovornosti za zločine.

Feministke in feministe ter lgbt-osebe iz Zahoda pri zahtevi po enakosti v Gazi, na Zahodnem bregu in v razseljenskih skupnostih poziva k podpori osvoboditve Palestink in palestinskih lgbt-oseb ter gibanja Bojkot, dezinvesticije in sankcije (BDS). Poziva k podpori feminističnih organizacij in organizacij osvoboditve lgbtq-oseb, kot so Aswat, Kayan, Al-Qaws in Palestinian Queers for Boycott, Divestment, and Sanctions (PQBDS). Zaključuje, da sta Feministična in queerovska osvoboditev ključna elementa projekta globalne in univerzalne emancipacije za vse. »Vse, kar je manj kot to, je nesprejemljivo.«

 

Vir:
Ostali prispevki: Eva Gračanin

Amnesty International Slovenije za enakost pri zakonskih zvezah

Amnesty International Slovenije je danes objavil izjavo za javnost, v kateri pozdravlja...
Preberi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja