Brüno

FILM

Brüno

  • Produkcija: ZDA, 2009
  • Režija: Larry Charles
  • Scenarij: S. Baron Cohen, A. Hines, D. Mazer, J. Schaffer
  • Igrajo: Sacha Baron Cohen, Gustaf Hammarsten

bruno1_600

Sean Mills, nekdanji predsednik satirične skupine The Onion, se je nekoč potožil, da imajo pisma jeznih bralcev oz. gledalcev vsakič isto sporočilo, odvisno od tega, kaj se koga osebno dotakne. Češ, vaše šale o umoru ali posilstvu so super, ampak šale o raku niso zabavne – moj brat ima raka. »Nekomu drugemu,« je dodal, »pa se lahko zdi posilstvo neprimerna tema za parodijo, ker je bila njegova sestrična žrtev posilstva.«

Borat se je mnogim zdel smešen, ampak z Brünom se nam je njegov ustvarjalec bistveno bolj približal. In mnogi so nenadoma – in še preden bi film izšel – postali občutljivejši, previdnejši, bolj kritični. Ob tem pa pozabili na dejstvo, da je stereotipiziranje eden ključnih elementov satire (kaj šele parodije), ni pa tudi samo sebi namen.

Tarčo posmeha satiričnih del javnost pogosto napačno razume. Obenem so tipični odzivi na satiro razni očitki neokusnosti, pa tudi že skorajda refleksni »Meni to ni smešno.« Sacha Baron Cohen je odličen primer komika, ki publiko izigra do te mere, da mnoge prepriča, da stališča in ljudi, ki jih v resnici napada, celo podpira. In kdor nasede, avtomatično pade v koš njegovih žrtev, ne da bi se tega zavedal.

Kljub temu da se zgražanje mase ob posmehu in zbadljivem humorju javnih osebnosti ali mislecev redno ponavlja v vsakem zgodovinskem obdobju, pa Cohen ob razkrivanju Amerike seveda nikakor ni odkril Amerike. Pred slabimi 300 leti je bila javnost prav tako ogorčena, ko je hudo dobesedno vzela znameniti pamflet Jonathana Swifta Skromen predlog oz. A Modest Proposal: For Preventing the Children of Poor People in Ireland from Being a Burden to Their Parents or Country, and for Making Them Beneficial to the Public (Je kdo rekel »Borat«?).

V svojem satiričnem predlogu »za preprečevanje otrokom revežev na Irskem, da postanejo breme svojih staršev ali dežele, in s katerim se jih napravi javno koristne,« Swift ponudi skrajno brutalno rešitev za problem lakote in revščine: revne irske družine naj redijo otroke in jih prodajajo bogati gospodi, saj so na polju povsem nekoristni, na krožniku pa vsekakor slastni.

bruno-net

Njegova pobuda ne bi več tisočim priskrbela le hrane, pač pa bi bila tudi rešitev za preprečevanje »tistih namernih splavov in tiste odvratne navade žensk, ki ubijejo svoje pankrte« bolj zato, da bi se »izognile stroškom kot pa sramoti«. Swift poudari, da bi takšna rešitev veljala le znotraj Irske same in ne bi motila Anglije, saj je otroško meso prenežno, da bi zdržalo izvoz v slanici; čeprav morda celo obstaja dežela, »ki bi rade volje tudi brez nje požrla ves naš narod«.

Da ne bi bila ironija in sarkazem jalova, se mora satira torej nekje vsaj za hip »zresniti«, da bi izpostavila tiste družbeno-politične vidike, ki jih napada, naj bo to pokvarjenost, nepremišljenost, hinavščina ali krivičnost. Čim hujši je greh, ki ga satira izpostavlja, tem močnejši bodo odzivi nanjo, pa če se naslovnik v njej prepozna ali ne.

Ravno zaradi tega bistvo Cohenove satire ni v odnosu avtorja oz. glavnega junaka, pač pa v odzivih ljudi, s katerimi se sreča, saj so – tudi ko gre le za neme in osuple poglede – zgovornejši od njegovih provokativnih šal. Po prihodu v Ameriko je Borat na primer še najbolj pogrešal spontanost in toplino domačinov, ki se tukaj iz neznanih razlogov niso poljubljali na lice. Ko pa je po pomoti zašel med udeležence neke povorke z mavričnimi zastavami, je spoznal, da so tukaj veliko bolj prijazni, saj se vsi povprek ljubčkajo, pa tudi brez težav so ga sprejeli medse. Sam je sicer bil homofob. Načeloma.

O krivičnih presojah in zatiranju – če se ozremo še malo bolj nazaj – bi imel marsikaj povedati tudi znameniti apologet Tertulijan, ki bi morda v današnjem odnosu družbe (in države) do istospolno usmerjenih videl vzporednice s položajem kristjanov svojega časa. Drugo je, seveda, ali bi to tudi priznal.

Strokovnjaki tudi tesno povezujejo Tertulijanov Apologeticum (kritika preganjanja kristjanov v rimskem cesarstvu) s Swiftovim Skromnim predlogom (kritika angleške hegemonije na Irskem). Poleg drzne ironije v slogu je obema skupna tudi tema (detomorilskega) kanibalizma, nenazadnje pa tudi sporočilnost, ki tudi v tretjem tisočletju – kot bi rekla marsikatera kristjanka, ki je »Blizu ljudem« – paše kot ata na mamo: človeška duša je pogosto tako sprevržena, da so nekateri pripravljeni upravičiti lastno brezsrčnost tako, da svoje žrtve obtožijo prav tega, kar bi morali očitati sebi.

bruno-net1Ravno v tem satira zadene žebelj na glavo. Paradoks mehanizma satira/reakcija se takoj pokaže, ko je avtor obtožen neokusnosti, nestrpnosti ali celo okrutnosti (Swift barbarstva in mizantropije; Cohen rasizma in antisemitizma, nato homofobije), ko je njen prvotni cilj s sarkazmom in ironijo razkriti oz. ostro kritizirati nepravilnosti v družbi. Zaradi tega za mnoge »prekičasti« konec filma Brüno (pesmica, ki jo zapoje s slavnimi zvezdniki) nikakor ni nesmiseln, temveč učinkovito povzame namen vseh zajebancij, ki si jih je Cohen v filmu privoščil.

Ko Tertulijan zagovarja krščanstvo, denimo, izpostavi razloge, zaradi katerih naj ta sekta ne bi bila sprejemljiva. S primerjanjem nasprotij pa doseže, da ti razlogi postanejo povsem nelogični, in torej razkrinka absurdnost tistega, kar se nam danes zdi tako hudo moderno – diskriminacije. Trdi namreč, da oblasti (in posledično družba) kristjane – ki naj bi veljali za otrokojede incestuozne častilce kosa lesa v obliki križa – preganjajo iz čiste nevednosti (»Kajti kaj je lahko bolj krivično kot to, da človek sovraži tisto, o čemer ničesar ne ve?«), in dokler bodo nosili značko »kristjanov«, bodo upravičeno usmrčeni.

Pozornost ob tem preusmeri na nevernike, torej preganjalce, za katere so kristjani »nemoralni, praznoglavi, vredni obsojanja in zasmehovanja«, in ponudi v presojo možnost, da morda slabši obtožujejo in zasmehujejo boljše. In mar ne bi bilo obratno – to, da »dobri« in »čisti« zasmehujejo in zatirajo nekoga, ki jim nič noče – samo po sebi oksimoron? Tertulijan med drugim izpostavi obtožbo, ki se nam – tako kot se nam marsikatera šala iz komičnega filma – zdi skrajno trapasta: za vsako nesrečo naj bi bili krivi kristjani, kot da pred njihovim prihodom ne bi bilo potresov.

Ironično nagovarjanje bralcev (oz. tarč posmeha) in izpostavljanje absurdnosti stereotipov oz. predsodkov torej poznamo že od pamtiveka. Skozi stoletja se je sicer tudi smisel za ironijo spreminjal in posledično se je seveda tudi satira. Družba, če že ne kritika, pa se vsakič ujame v isto zanko. Navsezadnje je bil tudi Twainov Huck Finn deležen podobno zmotne recepcije kot Brüno. Brünova satira je sicer – današnjemu času primerno – odbita, naivna, provokativna, bizarna, absurdna; pogosto skrita, čeprav večinoma vse prej kot subtilna; je obenem tragikomična in zbadljiva, pa tudi zadirčna, kaotična in vulgarna. Ker je odsev sodobnega časa. Pa vendar – zanimivo je to, da je prizor, ki si ga morda celo večina ljudi najbolj zapomni, ravno tisti, ki nima nobene zveze s Cohenovimi zloglasnimi stereotipiziranji: nore mamice, ki bi bile za otrokovo slavo pripravljene sprejeti najbolj nepojmljive (skromne) predloge.

Posebnost satire je tudi to, da se po defaultu že vnaprej norčuje celo iz podzavestnih reakcij, ki jih imajo ljudje nanjo. Spomnimo se na primer reakcij, ki jih je sprožila britanska satirična serija Brass Eye po oddaji o pedofiliji (prizor o otroški modni reviji in prsnih vsadkih ima precej skupnega z Brünovimi avdicijami). Javnost je bila zgrožena nad tem, da se ustvarjalci posmehujejo iz tako kočljive (beri nedotakljive) teme. Norčevali pa se seveda niso iz pedofilije, pač pa iz medijske obsedenosti z njo, iz masovne histerije in hinavščine ter nenazadnje iz »normalnih« staršev, ki maltretirajo otroke ali jih puščajo cele dneve pred televizorji, dokler razne starlete punčkam ne vcepijo v glavo, da so odrasle afne. Višek hinavščine je po tej oddaji dosegel tabloid Daily Mail, ki je poleg prispevka o »nepopisno bolni« seriji objavil slike takrat 13 oz. 11 let starih hčerk princa Andrewa v bikiniju. Ne gre torej prezreti funkcije satire kot samoizpolnjujoče se prerokbe.

Vročekrvne in nepremišljene reakcije na satiro so nazadnje torej voda na satirikov mlin, konec koncev pa tudi nehote potrdijo njegova stališča. Vik in krik, ki ga je z neutemeljenimi strahovi zagnala ameriška lgbt-skupnost pred Brünovim izidom, je bil čisto odveč. Poleg tega ne gre pozabiti, da stereotipi vendarle niso predsodki, ampak zgolj posplošitev nečesa, kar obstaja. Problem ni prikazovanje stereotipov, temveč posploševanje samo. In dandanes kljub vsej nepoučenosti vendarle vemo, da parodije te stereotipe potencirajo. Tudi ko gremo na morje, si damo narediti karikaturo in se ne zmenimo za to, kar si ob pogledu nanjo mislijo mimoidoči. Že res, da je njim lažje ločiti med popačeno risbo in portretom, ker nas imajo pred očmi, ampak vendar: če bi kakšen zavzet antigej trdil, da so homoseksualci obsedeni z videzom, sebični, nemoralni, praznoglavi in zasmehovanja vredni, poleg tega pa da z otroki ravnajo, kot bi bili ceneno blago, saj da je to videl v Brünu, koliko ljudi bi ga dejansko resno vzelo?

  • Gorje tistemu, ki raje ugaja, kot bi strašil!
  • – Herman Melville.
  • Njegova oboževalka sem, zdi se mi noro smešen, ampak s tem likom ne pomaga naši stvari. Njegovi liki so sicer zelo zabavni, ampak ta se mi ne zdi posebno zabaven.
  • – Jennifer Elise Cox, igralka
  • Menim, da je to, kar počne, problematično. Morda bomo celo naredili pet korakov nazaj.
  • – Nick Verreos, modni oblikovalec
  • Zelo sem zaskrbljen.
  • – Jack Plotnick, igralec

Ocena: ♦

Tags from the story
Written By
More from Luka Pieri

Recenzije: Film 25

Bye Bye Blondie Produkcija: Francija, 2011 Scenarij in režija: Virginie Despentes Igrajo:...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja