Državljanski prostor je bil v začetku devetdesetih širši

Metka_-_net

INTERVJU

Metka_-_netDr. Metka Mencin Čeplak je bila od leta 1990 do 1992 poslanka v prvem sklicu slovenskega parlamenta, danes pa je predavateljica in raziskovalka na Fakulteti za družbene vede. V času svojega aktivnega političnega udejstvovanja se je med drugim zavzemala za eksplicitno omembo spolne usmerjenosti v novi slovenski ustavi in bila aktivna že pri pripravi prve pobude za pravno ureditev istospolnih partnerskih zvez leta 1993. V pogovoru za Narobe, s katerim napovedujemo osrednjo temo nove številke Narobe »Homoseksualnosti in politika« (izide oktobra) pojasnjuje, kakšen je bil odnos parlamentarcev do homoseksualnosti v prvi polovici devetdesetih in zakaj takrat v parlamentu še ni prihajalo do sovražnega govora, povezanega z istospolno usmerjenostjo.

Je bil pojem spolne usmerjenosti kot ene od osebnih okoliščin v začetku devetdesetih sploh poznan, glede na to, da je poslanka Angelca Žirovnik v eni od razprav zatrdila, da spolna usmerjenost pomeni usmerjenost na otroke, živali in kipe?

Pojem spolne usmerjenosti se je začel uporabljati v osemdesetih v okviru družbene alternative, torej novih družbenih gibanj, v široko javno rabo pa je prešel precej pozneje . Konec osemdesetih se je pojavil v programski resoluciji Zveze socialistične mladine Slovenije, ki so jo sprejeli na zadnjem kongresu pred volitvami – avtor ali vsaj ključni avtor te resolucije je bil, če se ne motim, Bogdan Lešnik. Takrat je bila sprejeta tudi resolucija o ženskah in vse to je potem na nek način postalo pomemben del političnega programa stranke oziroma ideološka podlaga zanj. Ta izraz se je torej pojavljal že pred desetletji, ni pa bil del vsakdanjega govora tako kot je danes.

V času od 1990 do 1995 si aktivno spremljala in soustvarjala politiko. Ali se je v tem času odnos politike do homoseksualnosti spreminjal?

V tistem času vsaj v družbenopolitičnem zboru, kjer sem bila sama poslanka, ni bilo sovražnega govora v povezavi z istospolno usmerjenostjo. Šele v naslednjih sklicih parlamenta je sovražnost postala očitna, do pravega izbruha je prišlo med sprejemanjem zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo in zakona o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti.

Takega govora ni bilo zaslediti v dvorani. Kaj pa na hodnikih? Je bila to tema za posmeh?

Tega se ne spomnim. Sama mu nisem bila priča. Spomnim se samo, da so mi nekajkrat očitali, da ne maram otrok, ker sem se ukvarjala s tem vprašanjem in ker sem se zavzemala za pravico do abortusa.

Kje vidiš vzroke, da se je pozneje pojavil sovražni govor na to temo?

Mislim, da je v začetku devetdesetih alternativa, ki je v osemdesetih odpirala nove prostore za politične razprave, še imela močan javni vpliv, tudi zaradi relativne odprtosti medisjkega prostora. Stranke takrat še niso imele trdno izoblikovanega svojega volilnega telesa in jim je bilo še pomembno, kaj menijo politični akterji zunaj parlamenta, torej nova družbena gibanja, predvsem pa so se bale, da bi s spornimi potezami iz njih ustvarile prehude politične nasprotnike. Državljanski prostor je bil v začetku devetdesetih bistveno širši kot danes, tudi sovražni govor je hitro naletel na obsodbe. V drugem mandatu pa so potem v parlament prišli desničarski jurišniki, ki so s svojim trdim nacionalizmom in medijsko podporo začeli premikati ideološko ravnotežje – relativno hitro je sovražni govor postal legitimen, govorci pa junaki. Mislim, da je temeljni razlog v tem, da so v prvem mandatu še tipali teren, v drugem pa so si že upali in so vedeli, kdo ima koga. In potem se je usul plaz.

V tako imenovani pisateljski ustavi je bila spolna usmerjenost eksplicitno omenjena, v danes veljavni ustavi pa ni. Zakaj je spolna usmerjenost izpadla iz 14. čelna ustave?

Če se ne motim, pisateljska ustava, vsaj ne v svoji prvotni obliki, ni bila uradni osnutek ustave. V uradnem osnutku ustave spolna usmerjenost, če me spomin ne vara, ni bila eksplicitno omenjena. Zato sem tudi vložila amandma z zahtevo po vključitvi spolne usmerjenosti v 14. člen ustave, ki govori o enakosti pred zakonom, in v 16. člen, ki govori o okoliščinah, ki ne morejo biti razlog za začasno razveljavitev človekovih pravic v vojnem ali izrednem stanju. Tega amandmaja nismo nikoli umaknili, a se je o njem zelo malo razpravljalo. Tisti, ki so bili proti, so preprosto glasovali proti in o tem sploh niso razpravljali. Spomnim se samo ene razprave, v kateri so nasprotniki, med njimi Angelca Žerovnik in Hubert Požarnik, trdili, da spolna usmerjenost ni ustrezen pojem, ker naj bi vključeval tudi pedofilijo, nekrofilijo in podobno. Takrat sem jim rekla, da je to, o čemer govorijo, stvar kazenskega zakonika, da to ni stvar spolne usmerjenosti, pač pa vprašanje moči. Seveda je šlo pri tem s strani nasprotnikov za sprenevedanje in za eleganten izgovor za glasovanje proti.

Kako pa so to vprašanje videle leve stranke? Je bilo znotraj njih soglasje, da je potrebno spolno usmerjenost eksplicitno zapisati v ustavo?

Leve stranke so amandmaje, ki jih je dala ZSMS oziroma takrat ZSMS -LS, podprle. Je bilo pa jasno, da ne mislijo vztrajati za vsako ceno. Celo v zvezi s pravico do abortusa, torej z vprašanjem, ki je bilo bistveno bolj odmevno, so se pojavljali dvomi. Vem, da so takrat nekaterih iz levih strank hodili k Jožefu Školču [takratni predsednik ZSMS in vodja poslanskega kluba ZSMS-LS , op. a.] in ga prepričevali, naj popustimo, češ sprejetje same ustave je bolj pomembno, kot pa pravica do abortusa. Težko določim, kdaj se je ta boj »na žive in mrtve« glede spolne usmerjenosti zaključil. Verjetno v tistem trenutku, ko smo dobili zagotovilo, da sintagma »druge osebne okoliščine« nedvomno vključuje tudi spolno usmerjenost. Da to popuščanje ni bilo tako usodno, dokazuje tudi dejstvo, da je bil pozneje brez večjih težav sprejet Kazenski zakonik, ki eksplicitno prepoveduje diskriminacijo zaradi  spolne usmerjenosti. Sicer pa smo »izsilili«, da so v uradno razlago 14. člena ustave zapisali, da med osebne okoliščine, zaradi katerih ni dovoljeno omejevati človekovih pravic, spada spolna usmerjenost. To je bila varovalka, ki pa je ne bi bilo, če ne bi takrat pri tem vztrajali. Ne vem, kako je bilo v drugih strankah, zase pa vem, da sem ‘našim’ članom ustavne komisije (sama nisem bila članica ustavne komisije) glede tega težila vedno, preden so šli na sestanek, in potem, ko so z njega prišli. (smeh)

Če danes gledaš nazaj, se ti zdi, da bi bilo vsaj v simbolnem smislu pomembno, da vztrajate pri eksplicitnem zapisu?

Absolutno. Lahko bi rekla, da je bila napaka, da pri tem nismo vztrajali tako kot pri abortusu, čeprav materialno ta izguba ni bila tako usodna kot bi bila v primeru abortusa.

Zakaj je pri abortusu uspelo, pri spolni usmerjenosti pa ne?

Mislim, da je bil problem v tem, da enostavno nismo uspeli odpreti razprave na to temo. O abortusu se je veliko govorilo, o tem so mediji veliko poročali, jasno je bilo, da bi s popuščanjem ogrozili dostopnost varnega abortusa, torej možnost, ki smo jo ženske  imele že desetletja. Razprave o  spolni usmerjenosti oziroma o pravicah istospolno usmerjenih pa so bile žal omejene na precej ožje prostore.

Ste takrat kot stranka imeli sogovornika v gejevskih in lezbičnih nevladnih organizacijah?

Takrat so lahko parlamentarne komisije k delu kot člane brez pravice do glasovanja povabile predstavnike civilne družbe. V komisiji za žensko politiko, ki sem jo vodila in v okviru katere smo razpravljale tudi o spolni usmerjenosti, so bile takrat tudi Vlasta Jalušič, Tanja Rener … kar nekaj politično izpostavljenih družboslovk. Tu je dialog obstajal.

Leta 1994 je sprejet nov Kazenski zakonik, ki v 141. členu uvede prepoved diskriminacije na različnih osnovah, tudi na osnovi spolne usmerjenosti. Kako je bilo s sprejetjem tega člena?

To je bil amandma Komisije za žensko politiko, o katerem v Komisiji ni bilo dilem. Takrat je bilo v parlamentu nekaj razprave o tem, ali je moški lahko žrtev spolnega nasilja oziroma posilstva ali ne. Predlagali smo namreč, da je posilstvo kriminalizirano ne glede na spol žrtve.  To je bilo potem sicer sprejeto, se pa spomnim, da so se okrog tega parlamentarci precej posmihali, češ kako pa je moškega sploh možno posiliti.

Leta 1993 si bila med pobudnicami za spremembo tretjega člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa, da se lahko poročita samo osebi nasprotnega spola. To je bila prva pobuda za pravno opredelitev istospolnih partnerskih zvez. Kako je prišlo do te pobude?

Začelo se je s pobudo Sandija Perdiha in njegovega partnerja za ustavno presojo o ustavnosti Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Sandi je  prišel v poslanski klub LDS in potem smo se v ožjem neformalnem krogu začeli pogovarjati o tem, kako rešiti problem diskriminacije na tem področju. Zraven je bil tudi Bogdan Lešnik. Če se prav spomnim, je bil takrat postopek tak, da je ustavno sodišče pred presojanjem ustavnosti zaprosilo za mnenje o tem zakonodajalca oziroma ustrezen parlamentarni organ,  ki je razpravo zaključil z ugotovitvijo, da v primeru istospolnih partnerstev ne gre za enake okoliščine kot v primeru raznospolnih, torej je različna zakonska obravnava upravičena. V tistem neformalnem krogu smo nadaljevali s pogovori in pripravili predlog sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki bi preprosto ukinil zakonsko diskriminacijo tako, da bi v zakonu namesto o zakonski zvezi kot zvezi  moškega in ženske govorili o zvezi dveh oseb. Kmalu je Urad za žensko politiko, ki ga je takrat vodila Vera Kozmik,  prevzel formalni okvir te razprave in Urad je potem dejansko predlagal tako spremembo obstoječega zakona. Ker pa Urad ni imel formalne pristojnosti vlaganja zakonov, so stvar predali Jožici Puhar, takratni ministrici za delo, družino in socialne zadeve, vendar so pri njej stvari ostale v predalu. Pobuda nikoli ni bila predana naprej.

Roman Kuhar
Ostali prispevki: Uredništvo

Hillary Clinton o LGBT pravicah

Hillary Clinton, državna sekretarka ZDA, je svoj govor ob dnevu človekovih pravic...
Preberi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja