Člani in članice Oddelka za socialno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani v celoti podpirajo Družinski zakonik. Objavlajmo njihovo izjavo podpore:
Družinski zakonik je bil sprejet v Državnem zboru RS dne 16. 6. 2011. Izhodišče reforme družinskega prava je največja korist otrok in njihova večja pravna varnost, s tem pa izboljšanje njihovih življenjskih razmer. Družinski zakonik v ospredje postavlja otroka in zakonsko ureja razmerja na način, da bi imeli vsi otroci enake pravice, ne glede na to, v kakšni družini živijo. Poleg razmerij med starši in otroki zakonik ureja še zakonsko zvezo, zunajzakonsko skupnost, partnersko in zunaj-partnersko skupnost, oblike pomoči države pri težavah partnerskega in družinskega življenja ter preživljanje, posvojitev, rejništvo in skrbništvo.
Socialna pedagogika je stroka, ki proučuje, razvija ter izvaja delo z ljudmi in pri tem upošteva njihovo življenjsko okolje. Kot je opredeljeno v uvodnem delu etičnega kodeksa naše stroke, je namen socialno pedagoškega dela nuditi podporo posameznikom in skupinam pri razvijanju njihovega aktivnega in ustvarjalnega odnosa z okoljem ter prispevati k njihovemu polnejšemu vključevanju v okolje.
Pri tem izhaja iz posameznikovih temeljnih potreb, želja, osebnih in okoljskih potencialov oz. značilnosti njegovega specifičnega socio-kulturnega okolja. Socialna pedagogika izhaja iz temeljne prepletenosti ter vzajemne povezanosti posameznika in njegovega socialnega okolja. Zato se usmerja tudi v delo s skupinami in posameznikovimi socialnimi mrežami, vpliva na razvoj in spreminjanje institucij ter javno deluje in se zavzema za ustvarjanje pogojev za človekov polnejši razvoj. Pri tem se posebej usmerja na v danem trenutku izraziteje šibke, prikrajšane, ogrožene oz. ranljive posameznike ter skupine. Njeno polje delovanja je široko, zajema in prepleta pa vzgojno delovanje, polje izobraževanja, skupnostno delovanje, socialno varstvo, zdravstvo itd. Uporabniki socialne pedagogike so pogosto otroci in mladostniki ter njihove družine, ki se s stroko srečajo v okoljih kot so svetovalni centri, vzgojni zavodi, stanovanjske skupine, posebne oblike izobraževanja, rehabilitacijski programi, programi zdravljenja itd. Eno od ključnih načel delovanja socialno pedagoške stroke je delovanje v življenjskem polju njenih uporabnikov, upoštevajoč njihova realna in simbolna izhodišča ter vključujoč socialno mrežo, kar zahteva veliko mero prožnosti in odzivnosti na dane situacije. Pri tem vnaprejšnji normativni okviri, kako naj bi ljudje živeli in v kake institucionalne kalupe jih je potrebno spraviti, praviloma ne pomagajo, ampak prej onemogočajo delovni odnos, sodelovanje in želene spremembe. Mnogo pomembneje kot slediti predstavam »kako bi ljudje morali živeti«, je zato spoznavati in razumevati, kako ljudje resnično živijo, kako se soočajo z obstoječimi izzivi in jih pri tem, v obstoječih kontekstih, podpreti pri reševanju njihovih življenjskih situacij, katerih glavni akterji so.
V skladu s tem razumemo tudi pomen zakonodaje, posebej tudi te s področja družinskega prava, ki ureja vselej občutljivo in ideološko nadvse zavzeto področje definiranja in obvladovanja »osnovne celice družbe«. Nalogo zakonodaje vidimo predvsem v tem, da izhaja iz empiričnih ugotovitev, da podpre obstoječe oblike bivanja skupaj s porajajočimi se, jih pripozna v njihovi različnosti in čim bolj zaščiti najrazličnejše možne oblike (so)bivanja. Tako bi ti, ki v njih bivajo, zaradi neenakih možnosti v skupnostih ne imeli še bolj deprivilegiranega položaja, kot ga lahko imajo že sicer, ker so v manjšini. Pri tem naj bi zakonodaja posebej ščitila tiste najbolj ranljive in pri tem s pridom uporabljala in upoštevala strokovna dognanja.
Po mnenju strok, ki so se glede tega v našem prostoru že izdatno in tudi dokaj enotno izjasnile (pravne, s področja socialnega dela, razvojne psihologije, sociologije …) prinaša nov družinski zakonik mnoge dobre rešitve v korist otrok. Vsaj do neke mere se namreč odziva na obstoječo raznolikost skupnosti, v katerih otroci živijo in ki v današnjem času nedvomno presegajo zgolj tim. tradicionalno družino, ki je zgodovinsko umeščen in vsaj deloma tudi že presežen koncept. Po drugi strani pa se pridružujemo mnenju strokovnjakinj in strokovnjakov (npr. M. Ule, R. Kuhar, D. Zaviršek), ki poudarjajo, da družina (glede na pomen, ki ji ga tudi današnje mlade generacije pripisujejo) ni zgodovinsko presežen koncept, pač pa ta skozi čas vztraja in preživi prav iz razloga, ker se prilagaja spreminjajočim se družbeno-zgodovinskim okoliščinam in pogojem tako, da se redefinira ter pluralizira. O tem, da se je pluralizacija družinskih oblik v našem prostoru v zadnjih dveh desetletjih že odvila, pričajo mnogi pokazatelji (npr. vse manj ljudi sklepa zakonske zveze, tudi vse večje število otrok se rodi izven sklenjenih zakonskih zvez, itd). Z vidika naše stroke se nam zdi velikega pomena, da aktualna zakonodaja temelji na družbeni realnosti kakršna ta je, v tem primeru na pluralizaciji družinskih oblik in jih pripozna ter podpre, ne pa na morebitnih zgodovinsko preseženih idealih in evidentnih predsodkih, ki nimajo realne podlage (kot izkazujejo tudi številne raziskave).
Tudi socialno pedagoška stroka, tako kot njej sorodne stroke, zaradi vsega zgoraj navedenega podpira družinski zakonik, saj ta v večji meri kot pretekli izenačuje položaj otrok ter skupnosti, v katerih živijo otroci, ki empirično obstajajo, pa so zaradi časovnega razkoraka med zakonodajo in življenjskimi realnostmi ljudi nepriznani. Prav otroci so posledično deležni manj pravic, ker ne ustrezajo sicer preseženi definiciji družine.
Stroka vidi poleg priznanja nekoliko širšega spektra družinskih oblik v zakoniku tudi druge strokovno izjemno pomembne točke, npr.:
– člen, ki prepoveduje telesno kaznovanje otrok,
– člene, ki krepijo odgovornost države pri zaščiti otrok, ki so žrtve zlorab,
– člene, ki uvajajo instanco podpore parom v obliki družinskega svetovanja oz. družinske mediacije,
– člene, ki urejajo rejništva in posvojitve z osrednjim fokusom na najboljše dobro otroka,
– člene, ki ločujejo pristojnosti sodne od pristojnosti stroke socialnega dela,
– člen, ki izenačujejo zakonsko in izvenzakonsko skupnost,
– člene, ki urejajo socialni položaj istospolnih parov itd.
Za konec naj še dodamo, da obžalujemo kompromise, ki jih je ta družinski zakonik prestal od svoje začetne oblike pa do danes, saj menimo, da so bili s tem z vidika stroke storjeni koraki nazaj zaradi izrazito ideoloških, ne pa morebiti strokovnih razlogov. Vseeno podpiramo sprejetje tega družinskega zakonika. Želimo tudi, da bi bilo v času aktualne predreferendumske kampanje storjeno čim manj škode, ki je gotovo že in bi lahko še v bodoče prizadejala ne le duševne bolečine pač pa tudi izrazite prikrajšanosti na področju temeljnih pravic otrokom, mladostnikom, skupnostim, družinam in njihovim bližnjim, ki imajo zgolj to posebnost, da v obstoječih družbenih razmerah ne sodijo v »večinsko kategorijo«. Menimo, da to ni namen nikogar in zato apeliramo na javnost, da pretehta izrečene izjave, naj gre za pogovore, zapise na forumih ali v medijih.
