Geji in lezbijke niso izjema na turških protestih. Policija počne s protestniki in protestnicami karkoli želi, pa najsi bodo to pristaši in pristašice nogometnega kluba, antikapitalistične skupine ali lgbt-aktivisti in aktivistke.
Tako je v torek v okolici parka Gezi v Carigradu prijela Hasana Yavuza , ko je skušal pomagati protestnicam in protestnikom. Yavuz, med drugim tudi lgbt-aktivist, je skušal nuditi medicinsko pomoč in hrano, a naletel na vprašanje policije, ali bo pomagal teroristom v parku Gezi, na kar je odvrnil: »Da, počnem nekaj humanega. Kaj je narobe s tem?« V zameno ga je policija potisnila k tlom in pretepla ter priprla za štiri ure, ne da bi mu nudila medicinsko pomoč ali omogočila stik z odvetnikom ali odvetnico. Ob prihodu svojega odvetnika je bil Yavuz izpuščen in se je tudi pritožil na ravnanje policije.
Dan kasneje je policija brez razloga priprla tri lgbt-aktiviste, kot trdijo, zaradi njihove spolne usmerjenosti. Njihov odvetnik Türker Vatansever je dejal, da so jih policisti tudi zasmehovali, ker je eden izmed njih nosil transparent z napisom LGBT Blok.
Turška vladajoča stranka, vključno s premierom Erdoganom, vse bolj kaže svoje avtoritarne težnje. Naj spomnimo, da so se protesti v Turčiji pričeli pred tremi tedni, ko je majhna skupina okoljevarstvenikov in okoljevarstvenic skušala preprečiti uničenje parka Gezi zaradi gradnje novega trgovinskega centra in mošeje. Gezi je bil le vrh ledene gore, ki je pokazal avtoritarno in tiransko plat vladajoče stranke, ki je bila za vodenje države nagrajena s parlamentarno večino, tako da je brez drugih strank deset sama vodila državo.
Stranka za pravičnost in razvoj AKP, stranka premiera Erdogana, je kot desno usmerjena konservativna stranka pričela z islamizacijo države. Svojo domnevno veličino dokazuje s pozivi Turkom in Turkinjam, naj jedo samo polnozrnati kruh, ogromnim številom novih mošej, gradnjo tretjega mostu čez Bospor in letališča, ki bo lahko sprejelo 150 milijonov potnikov in potnic na leto.
Sicer je Gezi znan kot izhodiščna točka za gejevske in lezbične zmenke na slepo. Zveni znano, mar ne? Barbaros Sansal, modni oblikovalec in aktivist, ki obiskuje v park že več kot petdeset let, pravi, da je park Gezi najpomembnejša stičiščna točka za geje in lezbijke v Turčiji: »Vsi imamo spomine tu.« Kljub temu da je istospolna usmerjenost daleč od popolne sprejetosti v turški državi, ni presenetljivo, da so lgbt-aktivisti in aktivistke v prvih vrstah gibanja Occupy Gezi. Medtem ko se protesti stopnjujejo, se lgbt-skupine povezujejo s skupinami, s katerimi se sicer ne bi. Tako so se povezali s skupinami najbolj zagretih nogometnih navijačev in navijačic in celo z versko zelo konservativnimi skupinami, kot so antikapitalističnimi muslimani in muslimanke.
Ko so se pričeli protesti, so lgbt-aktivisti in aktivistke v okolici parka Gezi opazili grafite z gejem in lezbijkami sovražno vsebino. Nekateri protestniki in protestnice so pričeli uporabljati besedo ibne, ki je bila uporabljena kot žaljivka zoper vladajoče, v gejevskem besednjaku pa ima pomen nekoristnosti,
Lgbt-aktivisti in aktivistke so kmalu zatem začeli prepleskavati omenjene grafite in deliti letake, s katerimi so želeli ozavestiti ljudi o homofobiji. Prav tako so poiskali ostale skupine in jih prosili, naj ne žalijo istospolno usmerjenih, žensk in prostitutk. Večina je sprejela sodelovanje. Nekateri, vključno z delom antikapitalističnih muslimanov in muslimank, so dejali tudi, da bodo podprli prihajajočo parado ponosa v Carigradu.
Po besedah Boysana Yakara, lgbt-aktivista, so se tako geji in lezbijke vrnili v park in so vidnejši kot kadar koli prej: »Ustvarili smo območje za prvo pomoč, komuniciramo z zdravniki in zdravnicami ter oskrbujemo ljudi s hrano.« Turški premier je protestnike in protestnice označil kot marginalce, kar je po Sansalu beseda, ki se najpogosteje nanaša na istospolno usmerjene v Turčiji. To besedo je izbral, ker so mavrične zastave povsod: »Če bo kaj, bo park Gezi odigral zgodovinsko vlogo v naši bitki zoper homofobijo.«
Martin Gramc
Vira:
KAOSGL >>>
Vocativ >>>
