Ne varčujmo z ljubeznijo
Ciril Bergles, Med angeli in vampirji, Škuc-Lambda, 2012.
Ciril Bergles je izdal že več zbirk s homoerotično tematiko (npr. Ifrikija, Tutankamon), a nobene, ki bi bila tako odkrita, kot je Med angeli in vampirji. In kdo so to? Po drugi svetovni vojni pa tja do sedemdesetih let se je čednim mladim fantom reklo angeli in takšni angeli so bili vredni vsakega greha. Včasih se je pod angelskih obrazom sicer skrival vampir, ampak tudi vampirji so včasih postali angelski. Obojih je v novi, sedemnajsti samostojni pesniški zbirki Cirila Berglesa (1934) precej. Pesnik pa se največkrat znajde nekje vmes – v vsakem fantu je malo enega in malo drugega.
V ljubezenskih zadevah so stvari ponavadi precej pričakovane, a zmeraj tudi na novo očarujoče in boleče. Je že tako, da vsemu prilaščanju teles, njihovih vonjev in tekočin sledi nova vaja v umetnosti izgubljanja. Od vseh teh razparanih iluzij pa ostajajo pesmi, pravi pesnik. Te pa so izjemen vpogled v dolgo ter ljubezni in erotike polno življenje, ki ga Bergles z zanesljivo in pronicljivo pesniško pisavo povzame v časovno in prostorsko široko zastavljenih koordinatah. Zbirka je zelo osebno izpovedna, celo nekakšen erotično-ljubezenski življenjski obračun, ki sega od prvih izkušenj vse do današnjih dni.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Andrej Zavrl
Saj so samo živali …
Charles Patterson, Večna Treblinka: človekov odnos do živali in holokavst, prevedel Mitja Fajdiga, Založba Sanje, 2011.
Zdi se, da v zadnjem času mestoma le prihajajo v ospredje tudi mnenja, ki kljubujejo brezobzirnemu klanju nečloveških bitij, pronicanje te teme na plan pa prinaša tudi (prevodno) literaturo s tega področja.
V ta knjižni korpus sodi Pattersonova Večna Treblinka, ki popisuje genezo človekovega odnosa do živali in ga vzporeja z odnosom do ljudi. Adorno meni, da se Auschwitz poraja povsod, kjer ob pogledu na klavnico kdo reče: »Saj so samo živali.«
Iz lastninjenja živali izhaja podjarmljenje drugih skupin »nižjih človeških bitij«. Neki pisec iz 19. stoletja med njimi našteva ženske, nebelce, Jude in nižje sloje večvrednih ras, v 18. stoletju pa so se pojavljali oglasi za ključavnice, namenjene črncem in psom. Kasneje so se evgenične težnje po čisti pasmi prenesle v »znanstveno utemeljene« težnje po čisti rasi, učinkovitost klavnice pa preko učinkovitosti tekočega traku v nacistično metodo »dokončne rešitve« v 2. svetovni vojni. V tem smislu knjiga prevprašuje sam koncept človeškega, kar je pogosto tudi v ozadju razprav o lgbt-populaciji, pogled v zgodovino (ali razgled po sodobnosti) pa razkrije, da je nečloveškost s svojimi konsekvencami (bila) pripisana tudi lgbt-osebam.
Večna Treblinka je prijazna do širokega kroga bralcev in bralk, kar se odraža zlasti v avtorjevem slogu, ki akademski jezik preobrazi v občutljivo, a grozljivo zgodbarsko naracijo. To pa je lahko za koga tudi negativna plat sicer odličnega dela.
Ocena: ♦♦♦♦
Aleš Zobec
Mesto, gozd, norišnica
Agáta Gordon, Kozja šminka, prevedla Marjanca Mihelič, Škuc-Lambda, 2012.
Zbirka Lambda je izdala že vrsto udarnih lezbičnih prvencev, od finskega, češkega, irskega in zdaj še madžarskega, katerih avtorice so v izvornih državah vedno razburkale literarne, še bolj pa družbene vode, sploh če je njihova proza izšla nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi Leona, prvoosebna lezbična pripovedovalka v Kozji šminki, se kot študentka v nekem madžarskem mestu znajde sama v neznanem svetu lezbične ljubezni, brezupno zagledana v prijateljico Sarolto, ki jo slednjič zamenja ljubimka Izolda, s katero se umakneta v gozd, v bližnji vasi pa živi še en lezbični par, Grlica in Paloma. (In pozneje tam nastane lezbična vaška kolonija, ovekovečena v dokumentarcu Vaška romanca – lezbična ljubezen (2006), ki smo ga videli na FGLF, 2009.) Seveda sta dva para deklet brez moških vaška posebnost, ki si je ne pozabi nevljudno ogledati nobeden mimoidoči oziroma ti predrzno pridejo mimo prav zato. Lezbično prijateljsko oazo sredi zadrte narave načne ljubimkanje med Izoldo in Grlico, in ko Leona ostane sama v hiši sredi gozda, začne izgubljati razum. Grlica in Paloma jo pod pretvezo strpata v lokalno norišnico, očitno slednjič edini prostor za povsem izločeno lezbijko, vendar se Leona, ob pomoči razumne psihiatrinje, ki ji da v branje zvezek izjemnih pesmi, začne ponovno krepiti skozi mučen in boleč proces samorefleksije ter obujanja boleče preteklosti, v katerem pretresljive pesmi v zvezku le prepozna kot svoje …
Roman je kombinacija pesmi z velikimi začetnicami in proznih poglavij brez velikih začetnic in povsem brez ločil – nedvomno pošten zalogaj za prevajalko -, kar pri branju le še poglobi občutek o pripovedovalkinem izobčenstvu in pa sami nesklenjenosti sveta.
Ocena: ♦♦♦♦
Suzana Tratnik
Bar
Nataša Velikonja, Lezbični bar, Škuc-Vizibilija, 2011.
Lezbični bar Nataše Velikonje je knjiga esejev, ki so bili napisani in objavljeni med leti 1999 in 2011. Avtorica v njih reflektira dinamiko lezbične in gejevske scene v heteroseksualiziranem prostoru, na katerega robove se odlaga nekonformne seksualne, socialne in kulturne prakse. Eseji, ki avtorici omogočajo tematsko odprte, subjektivne in hkrati strokovne zapise, se dotikajo različnih tem – od dogodkov na sceni do izjemnih dogodkov v umetnosti -, ki jih osvetljuje z različnih strani in analizira v pretanjeni jezikovno-stilni obliki.
Nataša Velikonja ni le analitičarka sedanjih in minulih svetov, pač pa tudi vrhunska poznavalka različnih umetnosti, zlasti leposlovne, filmske in glasbene, zato ne preseneča dilema: »Naj si zapomnim vse neštete dogodke, ki v pozabo neutrudno tlačijo vse tisto, kar je bilo narejeno v času naših življenj, pa tudi ono drugo, kar smo izbrskale iz preteklosti in o njej?«
Velikonjino pisanje je poglobljeno tematizirano in emancipatorno, kar je najpomembnejša poanta pisanja. Zaradi vsega naštetega se primerjava Lezbičnega bara z izjemno zgodovino ameriške lezbične skupnosti Usnjeni škornji, zlati čeveljci vsiljuje kar sama.
Knjiga je za tiste, ki ste jo željno pričakovali, torej na voljo, ob tem pa velja izpostaviti še oblikovalko Barbaro Predan, ki je spet opravila odlično delo – tako kot pri oblikovanju vseh knjig pri Vizibiliji.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Zala Hriberšek
Strejtovski geji
Alejandra Laurencich, Pusti me pri miru, prevedla Mojca Jesenovec, Študentska založba, 2011.
Besedilni svet romana Pusti me pri miru morata bralec in bralka sestaviti iz mnogih perspektiv, jezikov ter časovnih in prostorskih koordinat, ki segajo na različne konce Argentine, od prenasičenega Buenos Airesa do prazne Patagonije. Tudi v erotično-ljubezenskih odnosih je roman večplasten, saj se od odnosa med Mariano in Luisom vse bolj preveša k odnosom med Luisom, Rayem in Blackom.
Pisateljičin pristop k odnosom med temi tremi moškimi je precej tipičen za sodobne, kot da urbane romane, namenjene mainstreamovski publiki (vsakršnih spolnih identitet in usmerjenosti), ki ji je glbt-svet tuj ali ga celo zavračajo. Glbt-liki so navadno izolirani od vsakršne »scene«, imajo težave s svojo seksualnostjo, kar se lahko izraža tudi skozi nasilje (v romanu Ray posili Luisa in Black ubije Raya, pri čemer je prepričan, da je Luis svojega posiljevalca povabil kar sam), in se radi zapletajo v neosrečujoče heteroseksualne odnose (še posebej tipičen aranžma prinaša ženske, ki se samodestruktivno zaljubljajo v geje). V takšnih romanih so glbt-liki ali tako zelo »osvobojeni«, da je njihova istospolna usmerjenost samo še nekakšen arbitraren dodatek, ali pa so nepovratno zmedeni. Da pa bi bili vendarle prepoznavni kot nekako drugačni, so jim na silo – a pod krinko nekakšne liberalnosti – prilepljene raznorazne domnevne patološkosti. Roman Alejandre Laurencich je kar dober primer tega. Tudi spremna beseda Marka Jenšterleta se homoseksualne tematike ne dotakne. Zakaj le bi se je?
Ocena: ♦♦♦
Andrej Zavrl
Tabernakelj bolečine
Alain Robbe-Grillet: Sentimentalni roman, prevedla Mateja Seliškar Kenda, Aleph, 2011.
Kako recenzirati delo, ki si zasluži petico, obenem pa branje čtiva ni niti najmanj prijetno in sproščujoče – razen takrat, ko se porajajoči gnus, ki ga prebrano sproža, sprevrže v osupljivo fascinacijo in nelagoden krohot?
Sentimentalni roman ni napisan za začetnike in začetnice. In tudi ne za tiste, ki menijo, da je literatura samo nekaj lepega – kot baročni oltar vaške cerkve, denimo. Ne, besedilo Sentimentalnega romana, domiselno obdanega z nedolžnimi belimi platnicami, je Tanatos v izpiljeni obliki. Je nasprotje romantične izgube nedolžnosti na postelji, posuti s cvetovi vrtnic. Je (kot) natančno popisan krvav in drekast fuk izkušenega sadista in njegove nedolžne žrtve, ki se konča s smrtjo slednje.
Kar povzdigne Robbe-Grilletove obscene pisarije na piedestal literature, kar torej to besedilo loči od dnevnika naključnega seksualnega iztirjenca, je visok(osten) jezik – orodje avtorjevega prevpraševanja morale in skušanja vztrajnosti bralstva. Natanko ta sopostavitev – visok(ostnen) literarni popis vsega gnus(ob)nega – je magnetizem tega dela. Sentimentalni roman je dokaz, da dobre knjige niso nujno tudi lepe knjige, morajo pa biti lepo napisane. Oziroma: estetika grdega je prav tako – estetika. Ponazorimo to tezo z majhno žličko besedila: »Violetta ji je nato privzdignila glavo, da jo je trikrat zapored klofnila. Zerline me je prosila milosti za svoj ozki tabernakelj, v katerega sem sicer s takšnim užitkom brizgal svoje seme. Ukazal sem ji, naj molči in jo mlatil, vse dokler se ni v solzah zgrudila. Potem sem jo tudi zares posodomiziral s svojim udom, da je zdrsnil v kri, ki se je zlivala iz številnih ranic, in ji prizadejal nove bolečine namesto običajnih izjemnih analnih užitkov.«
Ocena: ♦♦♦♦♦
Aleš Zobec
Arabski deček spregovori
Rachid O., Očarani otrok, prevedel Brane Mozetič, Škuc-Lambda, 2011.
Rachid O. (1970) je maroški pisatelj, ki se je po študiju preselil v Francijo, kjer piše prozo o odnosu med obema kulturama in, znotraj svoje izvorne kulture, še posebej med homoseksualnostjo in islamom, čemur doda še močno institucijo družine. Tu se izkaže oče – ob vseh družinskih likih je prav on najpomembnejši, saj vse ve in vse sprejema, moški torej, ki je daleč od fundamentalističnega arabskega očeta, ki je za družinsko čast pripravljen žrtvovati tudi svoje otroke.
Očarani otrok je zbirka petih, med seboj povezanih kratkih pripovedi s predgovorom, ki jih prvoosebni pripovedovalec Rachid zapiše v neposrednem, namenoma precej naivnem stilu, in ki zadevajo doživljanje najprej otroka in potem mladostnika v Maroku in na koncu še mladega moškega, živečega v Franciji, ki se v Maroko vrača samo še na obiske. Pripovedovalec po svojih prvih otroških erotično-ljubezenskih izkušnjah natančnejše popiše tri velike ljubezni, ki so ga zaznamovale. Najprej se je pri trinajstih zaljubil v svojega tridesetletnega učitelja arabščine, dve leti pozneje je spoznal štiridesetletnega poročenega Francoza Antoina, s katerim sta živela skupaj pet let, ko je pri dvajsetih srečal Juliena in se zavedel krute resnice: za moške, ki iščejo mlade dečke, je že prestar.
Rachid svojo homoseksualnost povsem sprejema in se tako tudi identificira (kar je zanimiv prelom s stereotipi o Arabcih), predvsem pa je zanimiva njegova perspektiva arabskega mladeniča, ki si iskreno želi starejših moških (kar je nekoliko drugačen pogled na tradicionalno seksualni turizem zahodnih gejev v severni Afriki).
(Rachid O. bo gost letošnje Žive književnosti.)
Ocena: ♦♦♦♦
Andrej Zavrl
Če mi ni treba povedati, ne povem.
Darja Zaviršek, Ana M. Sobočan, Mavrične družine grejo v šolo, Fakulteta za socialno delo, 2012.
Knjiga predstavlja rezultate mednarodne primerjalne raziskave o položaju otrok iz mavričnih družin v šoli, ki je potekala v Nemčiji, na Švedskem in v Sloveniji.
Raziskovalke so opravile poglobljene intervjuje s starši, otroki in mladimi iz mavričnih družin, z učitelji ter z drugimi strokovnjaki s področja šolstva. Predvsem jih je zanimalo, ali otroci zaradi spolne usmerjenosti svojih staršev v šoli doživljajo diskriminacijo in če jo, kako se s tem soočajo.
Rezultati izpostavijo, da večina otrok na Švedskem in v Nemčiji v šolah ne občuti homofobije, pri nas pa zaradi tabuizacije teme, mavrične družine pogosto izberejo strategijo molka, da bi se tako zaščitile pred (zelo verjetno) homofobijo v šoli. Sodelujoči šolski delavci in delavke poročajo, da imajo premalo znanja, da bi lahko o tej temi objektivno in suvereno govorili v razredu. Tako so otroci največkrat ujeti med dva svetova: družinskega in družbenega, kjer prvega zamolčijo ali pa se izpostavijo in tvegajo homofobičen odziv.
Ne glede na to, da so v Sloveniji poleg odraslih sodelovali le 4 mladi, so informacije nedvomno relevantne, saj konkretno izpostavijo potrebo po izobraževanju učiteljev in učiteljic, vključevanju raznolikosti družin v kurikul in potrebo po vključujoči razpravi na temo. Bolj kot bomo raziskovali to področje, težje bodo oblikovalci politik ignorirali te zahteve.
Vzgojno-izobraževalni delavci lahko knjigo uporabljajo tudi kot pedagoški pripomoček (zadnje poglavje je krajši priročnik), za delo z najmlajšimi pa vam priporočamo tudi slikanico Vse naše družine (Alexandra Maxeiner, Anke Kuhl, Mladinska knjiga 2012), ki slikovito predstavlja različne oblike družin in lahko služi kot dobro izhodišče za nadaljnjo razpravo o temi.
Ocena: ♦♦♦♦
Ana Janjevak
