Narobe z lezbično kantavtorico Janis Ian

jani_ian Janis Ian, ki bo v teh dneh zaključila evropski del turneje, si je po koncertu v angleškem Brightonu novembra lani po avtogramih vzela tudi nekaj minut za Narobe. V intimnem vzdušju cerkve Sv. Jurija je očarala 600 ljudi, koncert pa je zajel vso njeno kariero, od kontroverzne Society’s Child iz leta 1965 in romantične Through the Years do čustvene Tea and Sympathy, nežne Mary’s Eyes, jazzovske Silly Habits ter posrečene My Autobiography (»Rekla bom, da sem spala s Kennedyjem, ne spomnim se, s katerim. Vsi se mi zdijo enaki, ali pa so se mi na koncu.«) in seveda genialne Married in London. Publiki je dobesedno vzela sapo, ko je zapela nepozabno Jesse brez mikrofona, z glasom, ki ji ga lahko zavida večina mladih popevkaric.

Zimzeleno At Seventeen je prihranila za konec. »Nekoč so mi postavili vprašanje, ki ga noben starejši glasbenik noče slišati: za katero pesem želim, da bi se me ljudje spominjali. Češ, da sem te najbrž že sita. Kje pa. Ni lepšega občutka, kot če ustvariš pesem, ki postane tako univerzalna in prodre toliko ljudem v podzavest.« Zato jo zapoje na čisto vsakem koncertu, kot bi jo pela prvič.

»Vsaka generacija znova odkriva nekaj novega. Glasba se še vedno marsikoga dotakne.« In kot umetnica, ki je v najbolj gorečem obdobju gibanja za državljanske pravice zaradi pesmi proti rasizmu prejela veliko grozilnih pisem, potrpežljivo verjame v boljši jutri. »Družba se izboljšuje. Danes me ne morejo zapreti, ker sem lezbijka, in že to je velik dosežek.«

Daljši prispevek o koncertu Janis Ian lahko preberete v naslednji številki revije Narobe, ki bo izšla sredi februarja.