Pet let dihanja za ovratnik
V vrsti obletnic, ki so jih letos beležila slovenska LGBT-društva – 20 let Škuc LL in deset let Legebitre – je tudi najmlajša še migetajoča skupina na sceni – Društvo za integracijo homoseksualnosti – zabeležila svojo prvo petletko. Ob tem smo se pogovarjali z nekdanjim predsednikom DIH-a Mitjem Blažičem.
Kaj je DIH v petih letih delovanja prinesel na slovensko gejevsko in lezbično sceno?
DIH je nastal zato, ker je imela Legebitra starostno omejitev 26 let. Na sceno je zagotovo prinesel koncept inkluzivnosti. Če namreč zagovarjamo sprejemanje različnosti in drugačnosti, smo prvi poklicali, da tudi sami to počnemo. Pri DIH-u so bila vedno odprta vrata za različne iniciative posameznic in posameznikov – edina meja je bila spoštovanje meje drugega. Do DIH-a na sceni tovrstne odprtosti nisem poznal. Drugo, kar je DIH prinesel, so specifične aktivnosti: športne aktivnosti – iz teh je DIH pravzaprav nastal –, skupina za starše, ki je sicer izšla iz Legebitrinega letnega srečanja s starši in podobno. No, ta skupina še ni povsem zaživela, ker je do staršev istospolno usmerjenih težko priti. DIH je rad podprl tudi projekte drugih organizacij. Pri tem ni bila v ospredju ideologija, kot pri starejših organizacijah, ki so se pogosto distancirale zaradi različnih ideoloških pogledov.
V petih letih so se stvari nekoliko spremenile. Legebitra ni več samo skupina za mlade. Je po tvojem mnenju dovolj prostora za obe organizaciji, ki sta si v določenih vidikih precej podobni?
Moja osebna želja je, da teh razlik ne bi bilo in bi obe društvi začeli delati skupaj. Med njima je toliko komunikacije, prijateljstva, skupnih projektov in podobnih pogledov, da je skupnega več kot tistega, kar nas razlikuje. Morda je razlika le v ideologiji inkluzivnosti. Če je Škuc LL na strani, ki je eksluzivna, DIH pa tisti, ki je inkluziven, je Legebitra nekje vmes. Morda potrebujemo še kakšno leto komuniciranja, da bomo ugotovili, da smo za skupaj.
Nekateri so se spotaknili ob samo ime društva. Integracija – čeprav pomeni nekaj drugega kot asimilacija – v praksi pogosto pomeni prav asimilacijo. Kaj ste mislili z integracijo?
Ta integracija vse bolj moti tudi mene, ker se v družbi vedno bolj izvaja kot asimilacija. Tisti trije, ki smo ustanovili DIH – Katarina Višnar, Viki Kern in jaz – smo integracijo takrat mislili kot, če uporabim metaforo skupne mize, pravico do prostora za mizo. Ta prostor nam pripada po ustavi in ga moramo dobiti. Hočemo ga in si ga bomo vzeli. Za mizo se vedemo tako, kot si mi želimo – z vso svojo subkulturno »posebnostjo«. Niti enemu elementu svoje kulturne identitete se ne odpovedujemo. Ostali, ki sedijo za mizo, morajo to sprejeti. Samo tako pri DIH-u še zdaj razumemo integracijo.
Misliš, da inkluzivnost, ki jo omenjaš, deloma lahko pojasni dejstvo, da so DIH in predvsem tvoje delovanje nekateri označili za homo-konservativno?
Zagotovo je bil to razlog za nalepko, ki se je ne morem rešiti in se je proti njej tudi nesmiselno boriti. Nastala je zato, ker smo sprejeli iniciativo duhovnika Roškariča, ki je želel uvesti spoštljiv servis za geje, lezbijke in trans-osebe, ki so verni/e. Deloval naj bi drugače kot narekuje Vatikan. V to nas je vsaj prepričeval. Ko se je izkazalo, da na deluje tako in zagovarja ideologijo cerkve, smo z njim takoj prekinili sodelovanje.
Zdi se, kot da na LGBT sceni ni sodelovanja med različnimi organizacijami. Se ti to zdi dobro?
Zdi se mi dobro, da je homo scena heterogena in da obstajajo različne skupine z različnimi cilji in vrednotnimi sistemi, različnimi pristopi in podobno. No, pri nas manjka malo ekstremizma, kakšna zares subverzivna skupina. Nekaj takega se rojeva v okviru Roga in aktivnosti, ki jih vodi Vesna Vravnik. Sicer bi se mi zdelo boljše, da bi pri kakšnih vprašanjih – kot so recimo istospolna partnerstva ali HIV preventiva – stopili skupaj, nisem pa pripravljen sodelovati za vsako ceno. Če nekdo noče sodelovati – pri tem mislim na Škuc LL – potem tudi ne nameravam prositi za sodelovanje.
Letos je vodenje DIH-a prevzel Andrej Habjan. Kako te je petletno delo za DIH spremenilo?
Zame je bilo to terapevtsko delovanje, ki me je očistilo in mi še vedno čisti heteronormativne navlake. Naredilo me je ponosnega na to, kar sem, in vse bolj odprtega za raziskovanje samega sebe. Človek se ob tem počuti tudi koristnega, ker je soustvarjal projekte, ki družbo premikajo naprej. Ampak bil je čas za novo glavo, ker je bilo pet let vodenja dovolj.
Roman Kuhar
Ubi pedera
Konec oktobra so na Mavričnem forumu spet zabeležili primere sovražnega govora. Tokrat si je nekdo vzel dovolj časa, da je v posamezne vsebinske sklope foruma zapisal vsebini primerna sovražna sporočila, ki pa imajo vsi isti imenovalec: pobijmo pedre! V temo »Jörg Haider« je na primer zapisal: »Haider je biu nemškurski NS. No vsaj glede tega d je treba pedere poklat je mel prav. UBI UBI UBI PEDERA!!!«
Legebitra je ob soglasju z Mavričnim forumom primere sovražnega govora prijavila policiji. Ta je preko ponudnika internetnih storitev T2 izsledila avtorja zapisov in se z njim pogovorila, vendar zaključila, da na osnovi 300. člena starega KZ ni mogoče govoriti o sovražnem govoru. Prispevki so bili namreč objavljeni še v času, ko KZ še ni kriminaliziral spodbujanje nestrpnosti na osnovi spolne usmerjenosti. Fant tako ni bil kaznovan, v pogovoru s policijo pa je zatrdil, da stvari ni mislil tako, kot so bile zapisane. Med drugim se je spotaknil tudi ob revijo Narobe. Zapisal je, da revija ni dobra za nič drugega kot za »obrisat rit«. No, oprostite, ampak nam se papir v reviji vendarle zdi malce pretrd za brisanje riti. Sicer pa … vsak ima svoje veselje.
Artivizem
V klubih Monokel in Tiffany je bila septembra postavljena razstava Artivizem, ki jo je s performansom otvorila Urša Strle. Kustos Jernej Škof je predstavil 20. letno zgodovino akcij LGBT skupnosti v Sloveniji. Razstava je dokumentirala pretekle Parade ponosa, politični manifest Lesbo, projekt Pedri na strehi ter delovanje aktivistične skupine Vstaja Lezbosov. Njihovi posegi v javni prostor so domiselno združevali politični angažma z umetniško akcijo.
Sodni mlini še meljejo
Skorajda v vsaki števili Narobe zapišemo: še vedno nič novega v zvezi z ustavno presojo Zakono o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti. In še vedno je tako. Novo je le to, da je zadeva dobila oznako »absolutna prednost«, kar pomeni, da bo vloga obravnavana prednostno, vendar je še vedno nemogoče napovedati, kdaj. Hkrati je ustavno sodišče zavrnilo presojo ustavnosti Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Gejevski par je namreč na okrožnem sodišču želel doseči priznanje sodne odločbe iz tujine, po kateri sta posvojila otroka. Sodnik na okrožnem sodišču je ugotovil, da bi moral tovrstno priznanje zavrniti, ker tega ZZZDR ne predvideva. Namesto tega je dal pobudo ustavnemu sodišču, naj presodi o ustavnosti omenjenega zakona, saj je sodnik menil, da gre za diskriminacijo gejevskih parov. Ustavno sodišče pa je zadevo zavrnilo, ker ni bila speljana skozi celoten sodni postopek. To pomeni, da bi moralo o zadevi najprej odločati pristojno okrožno sodišče, ki bi moralo ugotoviti, da tuja sodna odločna ni skladna z domačim pravnim redom, vlagatelja pa bi se morala nato pritožiti najprej na višje, potem vrhovno in na koncu na ustavno sodišče. No, vse to je seveda še vedno lahko storita.
Lezbična telesa in moški čopiči
Umetnica, teoretičarka in likovna kritičarka Alenka Spacal je imela v klubu Monokel predavanje Lezbična telesa in moški čopiči. Predstavila je slike zahodne likovne tradicije, ki so tako žensko kot lezbično telo postavili na platno kot pasiven objekt, upodobljeni lezbični prizori pa so služili le moškemu voajerskemu užitku. Predavateljica je potegnila rdečo nit od mitoloških motivov lezbičnosti, ki so bili vir slikarskega navdiha, do Toulouse-Lautreca, ki je s svojimi slikami uspel izstopiti iz tipičnih moških reprezentacij lezbijk.
La Storia di Homofobia
Pred nekaj meseci je nekdo na študentski internetni strani objavil svojo izkušnjo z osebjem ljubljanske restavracije La Storia, kjer naj bi s fantom na naročeno čakala precej dlje kot tisti, ki so prišli za njima, ko pa sta na to opozorila natakarja, ju je nadrl, da naj se ne pritožujeta, saj sta v La Storii zaradi svoje homoseksualnosti nezaželena gosta. Še bolj zanimivi so bili komentarji ljudstva, ki so pod to objavo modrovali o tem, kako oni tudi »ne bi jedli hrane zraven pedrov«. Najžlahtnejši komentar pa je seveda tisti, v katerem nekemu dekletu »misli uhajajo na njihove ‘smrdljive’ spolne odnose in potem ne bi mogla jest hrane«.
Nekonfekcijska osemdeseta v MGLC
Konec novembra so v Mednarodnem grafičnem likovnem centru odprli razstavo FV – Alternativa osemdesetih. Na ogled so bili plakati, dokumentarne fotografije in video posnetki tedanjih gledaliških predstav, performansov, pankerskih večerov, koncertov, okroglih miz in predavanj, ki so sprva potekali v disku FV 112/15 v kleti 4. bloka Študentskega naselja v Rožni dolini, potem v Domu mladih Šiškarjev (na njegovem mestu danes stoji cerkev) in slednjič v K4. To so bili nori, politični in ustvarjalni časi samoupravnega nesporazuma, imidži akterk in akterjev pa drzni in nekonfekcijski. Osemdeseta so bila tudi gojišče novih družbenih gibanj, torej mirovništva, feminizma ter gejevskega in slednjič lezbičnega gibanja. Na razstavi je bilo moč videti tudi nekaj posnetkov iz prvega jugoslovanskega gejevskega diska, ki je potekal ob sredah v Domu mladih Šiškarjev in potem v K4. In kaj sploh pomeni FV 112/15? Naključno izbrano geslo iz Slovarja tujk Franceta Verbinca, stran 112, vrstica 15: C’est la guerre. Tako je pač v vojni.
Stare cunje – nova moda
Klub Monokel je v sodelovanju s KED Smetumet izvedel delavnico predelave odvečnih oblačil. Udeleženke so s seboj prinesle obleke in jih na šivalnih strojih pod budnim očesom kreatorke predelale v nenavadne kose oblačil. Med prsti in iglo so nastajala fantazijsko obšita krila in kričeče kravate. Recikliranje oblek je zabavno. Izid: 1:0 za varčnost.
Alma on-line
Alma Karlin je dobila svoje virtualno domovanje. Poglejte na www.almakarlin.si in se sprehodite po njenem domovanju, polnem spominov in informacij o tuzemskem življenju.
Novice od tu ureja Anamarija Šporčič – Janis. Pisali so: Vesna Lemaić, Roman Kuhar, Suzana Tratnik in Janis.
